Odločba o razveljavitvi šestega odstavka 36. člena Zakona o bančništvu

31. Odločba o razveljavitvi šestega odstavka 36. člena Zakona o bančništvu

Številka: U-I-186/21-12

Datum: 18. 12. 2024

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo sveta delavcev Nove ljubljanske banke, d. d., Ljubljana, ki ga zastopa mag. Gordana Vran, odvetnica v Ljubljani, na seji 18. decembra 2024

Šesti odstavek 36. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 92/21) se razveljavi.

Pobudnik izpodbija šesti odstavek 36. člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-3), ki določa, da se glede imenovanja delavcev v organe vodenja bank zaradi zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja tveganj bank ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju. Izpodbijana določba naj bi neposredno posegala v pravice, pravni interes in pravni položaj pobudnika, ki jih ima na podlagi Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 47/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZSDU), ker naj bi neutemeljeno odrekala pravico imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. S tem naj bi bila kratena pravica delavcev do izvolitve t. i. delavskega direktorja, kar naj bi bistveno vplivalo na njihove interese. Pobudnik pravni interes utemeljuje tudi s sklicevanjem na odločbo št. U-I-55/16, U-I-196/16 z dne 13. 6. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 8), s katero naj bi Ustavno sodišče odločalo o vsebinsko enaki zadevi. Presojani četrti odstavek 33. člena Zakona o bančništvu (Uradni list RS, št. 25/15 in 41/17 - v nadaljevanju ZBan-2), ki naj bi onemogočal imenovanje predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu banke, naj bi Ustavno sodišče razveljavilo zaradi neskladja z drugim odstavkom 14. člena Ustave.

Izpodbijana zakonska določba naj bi bila v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 153. člena Ustave. Predlog zakona o bančništvu (EPA 1726-VIII - v nadaljevanju Predlog ZBan-3) naj bi izpodbijano ureditev utemeljeval z navedbami o razlikah med banko in drugimi gospodarskimi družbami ter navedbo, da morajo banke imeti vrhunsko usposobljeno upravo, ki da ni namenjena zastopanju posebnih interesov deležnikov. Ta utemeljitev naj bi bila v bistvenem enaka utemeljitvi Vlade in Državnega zbora v zadevi št. U-I-55/16, U-I-196/16 in naj bi bila sama s seboj v nasprotju, saj naj bi bili deležniki s svojimi posebnimi interesi tudi delničarji, ki imenujejo upravo. Neutemeljena naj bi bila navedba v Predlogu ZBan-3 o sestavi organa vodenja banke in odgovornosti njegovih članov, saj naj bi predpisani pogoji veljali za vse člane upravljalnih organov, ne glede na to, kdo jih imenuje (ali so to delničarji ali zaposleni). Pobudnik meni, da bi morala biti raznolikost eno od meril pri sestavi navedenih organov glede na obrazložitev 35. člena v Predlogu ZBan-3, za krepitev te raznolikosti pa naj bi štela tudi zastopanost zaposlenih v upravljalnih organih. Utemeljitvi 35. in 36. člena ZBan-3 v Predlogu ZBan-3 naj bi si bili v direktnem nasprotju, kar naj bi potrjevala že sama umestitev izpodbijane določbe v ZBan-3 pod naslov Predstavniki delavcev v organih nadzora. Zakonodajalec naj bi se pri tem skliceval na prakso iz tujine, ki pa naj je ne bi konkretiziral, pobudnik pa izpostavlja primer Švedske. Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27. 6. 2013) naj bi v 13. točki 91. člena izrecno določala, da ta člen ne posega v določbe o zastopanosti zaposlenih v upravljalnem organu.

Pobudnik meni, da so delavci v bankah z izpodbijano ureditvijo postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci v drugih gospodarskih družbah, saj naj za drugačno obravnavo predstavnikov delavcev v organih vodenja banke ne bi bilo nobenega razumnega in stvarnega razloga. Zato naj bi bila izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Zakonodajalec pa naj bi s sporno ureditvijo namenoma kršil tudi 2. člen Ustave, ker naj ne bi upošteval odločbe št. U-I-55/16, U-I-196/16, s katero naj bi Ustavno sodišče že ugotovilo, da banke za izključitev predstavnikov delavcev iz organov upravljanja v bankah nimajo utemeljenega razloga, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja. Kljub temu naj bi zakonodajalec ponovno uzakonil določbo, ki predstavnikom delavcev onemogoča uveljavljanje njihovih zakonsko določenih pravic.

Državni zbor je na pobudo odgovoril, Vlada pa je podala mnenje. Njuni razlogi so podobni.¹ Navajata, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo, upoštevana pa naj bi bila tudi citirana odločba Ustavnega sodišča, ki naj ob pogoju obstoja razumnega razloga ne bi izključevala drugačne ureditve sodelovanja delavcev v bankah v primerjavi z drugimi gospodarskimi družbami. Razlogi za izpodbijano ureditev naj bi bili v potrebi zagotoviti učinkovito, varno in pregledno upravljanje s tveganji bank, kot naj bi določala že sama izpodbijana določba. ZBan-3 naj bi ustreznemu upravljanju s tveganji posvečal veliko pozornosti, kar naj bi se odražalo v vrsti zahtev in omejitev poslovanja. Obstajali naj bi številni teoretični, praktični in primerjalnopravni razlogi, zaradi katerih naj bi se banke, še posebej sistemske, pri korporativnem upravljanju v bistvenem razlikovale od drugih gospodarskih družb, zaradi česar naj bi bilo smiselno, da zakonodajalec sodelovanje delavcev pri upravljanju bank uredi drugače kot v primeru drugih gospodarskih družb.

Ključna razlika med bankami in drugimi gospodarskimi družbami naj bi bila v sistemskem pomenu bank za finančno stabilnost in posledično celotno ekonomijo, ki zaradi varnosti vlog strank primarno zahteva preudarno in učinkovito upravljanje s tveganji. Vloga bank in narava njihovega poslovanja naj bi bila specifična, saj naj bi šlo za upravljanje s premoženjem in sredstvi prebivalstva in gospodarstva, ki so v bankah naložena v obliki depozitov in drugih finančnih naložb, ter za njihovo varovanje. Banke naj bi imele odločilen vpliv na delovanje ne le finančnega, pač pa celotnega ekonomskega sistema. Pri upravi banke naj zato ne bi šlo zgolj za uresničevanje ožjih poslovnih interesov oziroma interesov kapitala, pač pa primarno za varovanje sredstev, ki so jih stranke zaupale banki, oziroma naj bi bil primarni cilj zasledovanje preudarnega in učinkovitega upravljanja tveganj. Vsi drugi interesi naj bi bili v banki temu podrejeni, kar naj bi bilo ključno za razlikovanje med njo in drugimi podjetji. Zato naj ne bi bilo dopustno izpostavljanje specifičnih interesov, kot so interesi zaposlenih v banki, kar naj bi bil tudi eden od razlogov za izključitev predstavnikov delavcev iz uprave banke.

Zaradi narave poslovanja in doseganja ciljev stabilnega finančnega sistema z učinkovitim, skrbnim, varnim in preglednim poslovanjem naj bi banke morale imeti vrhunsko usposobljeno in neodvisno upravo, ki bo sposobna sprejemati neodvisne odločitve, upoštevajoč sistemske finančne interese banke. Tako naj bi zadoščalo, da je zastopstvo interesov posameznih deležnikov zagotovljeno v okviru nadzora nad poslovanjem banke (tj. v nadzornih svetih) in ne v upravah. Zaradi konflikta interesov, uveljavljanja odgovornosti in že zagotovljenih alternativnih možnosti sodelovanja pri sprejemanju upravljavskih odločitev naj ne bi bilo niti primerno niti potrebno imeti predstavnikov delavcev hkrati v nadzornem svetu in v upravi banke. Tako naj bi bilo sodelovanje delavcev urejeno tudi v primerljivih pravnih sistemih (npr. v Nemčiji in Avstriji). Za opravljanje nalog članov uprave naj bi Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 65/09 - uradno prečiščeno besedilo, 33/11, 91/11, 32/12, 57/12, 82/13, 55/15, 15/17, 18/21, 75/23 in 102/24 - v nadaljevanju ZGD-1) in ZBan-3 določala posebne pogoje, ki jih v določenih situacijah delavci ne bi mogli izpolniti, kar naj bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Delavski zastopnik v upravi banke naj ne bi bil združljiv z zahtevo po neodvisnem upravljavskem kadru. Ves čas naj bi namreč bil v konfliktu interesov, saj naj bi se moral poleg zastopanja delavcev aktivno ukvarjati tudi s poslovanjem banke, za kar naj bi bil odgovoren, imeti pa naj bi moral tudi dovolj znanja ter praktičnih in poklicnih izkušenj. Ustavno sodišče naj bi že leta 1999 potrdilo možnost izločevanja sodelovanja predstavnikov delavcev v organih upravljanja bančnega sektorja, ker naj bi šlo 1) za konflikt osebne odgovornosti in delegirane funkcije in 2) za nasprotje interesov. Vlada še dodatno meni, da se odvisnost mandata delavskega direktorja kaže tudi v tem, da lahko svet delavcev kadarkoli odpokliče delavskega direktorja. Poleg tega naj bi v obravnavanem primeru obstajal dvom o neodvisnosti ravnanja delavskega direktorja glede kadrovskih in socialnih vprašanj, saj bi moral kot član vodstvenega organa banke pri odločanju upoštevati t. i. nadrejeni interes (tj. varstvo depozitov, stabilnost banke in posledično finančnega sistema). Navedeno pomeni, da naj bi bil delavski direktor v stalnem konfliktu interesov, tj. med interesi delavcev na eni strani in širšimi interesi banke na drugi strani, poleg tega pa na ne bi bil predviden za upravljanje s tveganji. Državni zbor pri tem meni, da bi se uprava banke zaradi participacije delavcev v njej soočala z nasprotji interesov, kar bi lahko vplivalo na njeno operativnost.

Državni zbor in Vlada še navajata, da naj bi bili interesi delavcev pri sprejemanju strateških odločitev, ki se tičejo zaposlenih, posebej varovani tudi z bančnimi predpisi (tj. v primeru večjih kadrovskih sprememb in organizacijske strukture banke ter določanju politik prejemkov) in vlogo nadzornega sveta. Upoštevati pa naj bi bilo tudi treba, da se funkcija nadzora bistveno razlikuje od izvršilne funkcije. Vlada še dodaja, da naj delavci z izpodbijano ureditvijo ne bi bili prikrajšani za pravico sodelovanja pri upravljanju banke zaradidrugih, alternativnih možnosti, ki so predvidene v ZSDU (poleg imenovanja predstavnika v organ nadzora naj bi imeli tudi pravico do pobude in do odgovora na pobudo, pravico do obveščenosti, pravico dajanja mnenj in predlogov, vključno s pravico do odgovora nanje in pravico do zadržanja odločitev delodajalca). Vlada je v zaključku svojega mnenja povzela tudi mnenje Banke Slovenije, ki naj ureditvi v ZBan-3 ne bi nasprotovala.

Obrazložitvi 35. in 36. člena ZBan-3 v Predlogu ZBan-3 naj ne bi bili v medsebojnem nasprotju. Zgolj delno pomanjkljiv naslov 36. člena ZBan-3 naj namreč ne bi prispeval k takšni nejasnosti določbe, da bi bil člen notranje neskladen.

Ustavno sodišče je odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade poslalo v odgovor pobudniku, ki pa nanju ni odgovoril.

Pobudnik navaja, da izpodbijana določba ZBan-3 neposredno posega v pravice, pravni interes in pravni položaj, ki jih ima svet delavcev na podlagi ZSDU, ker neutemeljeno odreka pravico imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. Po šestem odstavku 79. člena ZSDU svet delavcev izvoli in odpokliče predstavnike delavcev, ki so člani nadzornega sveta ali upravnega odbora, in s tem seznani skupščino. Prvi in drugi odstavek 81. člena ZSDU pa določata, da svet delavcev predlaga imenovanje delavskega direktorja ali izvršnega direktorja v družbi, ki ima zaposlenih več kot petsto delavcev. Pobudnik glede na navedeno izkazuje pravni interes za vložitev pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 36. člena ZBan-3. Ustavno sodišče je zato pobudo sprejelo in na podlagi četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 - v nadaljevanju ZUstS) takoj nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.

Izpodbijani šesti odstavek 36. člena ZBan-3 določa, da se z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji bank za banko ne uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodelovanje delavcev pri upravljanju, glede imenovanja predstavnikov delavcev v organe vodenja banke. Pobudnik meni, da je izpodbijana določba v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena in prvim odstavkom 153. člena Ustave.

Glavni pobudnikov očitek je, da so delavci v bankah z izpodbijano ureditvijo postavljeni v neenakopraven položaj v primerjavi z delavci v drugih gospodarskih družbah in da za njihovo drugačno obravnavo ni nobenega razumnega in stvarnega razloga, kar naj bi ugotovilo Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16.

Splošno načelo enakosti terja, da zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja enako, v bistvenem različne položaje pa različno. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja. Če zakonodajalec v bistvenem enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, stvarno povezan s predmetom urejanja. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakonodajalec v bistvenem enakih položajev pravnih subjektov ne bi smel različno urejati, ampak da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga (glej odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-824/21 z dne 23. 11. 2023 (Uradni list RS, št. 125/23), 27. točka obrazložitve, in št. U-I-60/20 z dne 18. 3. 2021 (Uradni list RS, št. 57/21, in OdlUS XXVI, 10), 19. točka obrazložitve).

Zakonodajalec je v ZBan-3 sodelovanje delavcev pri upravljanju v organih banke delno uredil drugače, kot je bilo urejeno v ZBan-2. Kot izhaja iz prvega in drugega odstavka 36. člena ZBan-3, je omogočil imenovanje predstavnikov delavcev v organ nadzora banke, z izpodbijanim šestim odstavkom istega člena pa tega ni dopustil za organ vodenja banke. Državni zbor in Vlada zatrjujeta, da je ta ureditev skladna s citirano odločbo Ustavnega sodišča, ki naj bi tako ureditev dopuščala ob pogoju obstoja razumnih razlogov, stvarno povezanih z opravljanjem bančne dejavnosti.

Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16 presojalo skladnost četrtega odstavka 33. člena ZBan-2, ki je izključeval uporabo določb ZSDU glede predstavnikov delavcev v upravi in nadzornem svetu banke, in ocenilo, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ugotovilo je, da je položaj bank kot delniških družb primerljiv s položajem drugih gospodarskih družb, da pa se od njih razlikujejo le po določeni zakonski ureditvi, s katero se zagotavljajo ustrezni pogoji za njihovo učinkovito, varno in pregledno poslovanje, s tem pa stabilnost finančnega sistema. Presodilo je, da niti zakonodajalec niti nasprotni udeleženec nista podala razumnega razloga za tako izključitev predstavnikov delavcev iz organov upravljanja banke, ki bi bil stvarno povezan s predmetom urejanja (tj. z opravljanjem dejavnosti bančništva), saj iz njunih navedb ne izhaja, da bi bil navedeni cilj kakorkoli okrnjen ali ogrožen v primeru sodelovanja predstavnikov delavcev, ki sicer izpolnjujejo pogoje in merila za imenovanje po določbah ZBan-2 (glej 16. in 17. točko obrazložitve).

V obravnavani zadevi tako Državni zbor kot Vlada poudarjata, da je ključna razlika med bankami in gospodarskimi družbami v sistemskem pomenu bank za finančno stabilnost in posledično celotno ekonomijo, ki primarno zahteva preudarno in učinkovito upravljanje s tveganji. Navajata, da že sama izpodbijana določba ugotavlja neprimernost participacije delavcev v organih vodenja banke prav z namenom zagotovitve učinkovitega, varnega in preglednega upravljanja s tveganji banke. Za to, da bi bil navedeni cilj lahko ogrožen, navajata več razlogov.

Eden od teh razlogov je, da morajo banke imeti vrhunsko usposobljeno upravo ter da za opravljanje nalog članov uprave ZGD-1 in ZBan-3 določata posebne pogoje in zahteve, ki jih v določenih situacijah predstavniki delavcev ne bi mogli izpolniti, kar naj bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Že v odločbi št. U-I-55/16, U-I-196/16 je Ustavno sodišče pojasnilo, da so banke pomemben del finančnega sistema države in da je zato za njegovo stabilnost pomembno učinkovito skrbno, varno in pregledno poslovanje bank, ta cilj pa se zasleduje s pravili o poslovanju bank in nadzoru nad njimi, med temi pa so tudi določbe o organih upravljanja banke, saj je za dosego navedenega cilja pomembno tudi ustrezno upravljanje bank (glej 16. točko obrazložitve).

Banka, ki je delniška družba,² lahko izbira med dvema sistemoma upravljanja, in sicer dvotirnim sistemom z upravo in nadzornim svetom ter enotirnim sistemom z upravnim odborom, pri čemer je ureditev slednjega sistema drugačna od ureditve, ki velja za druge gospodarske družbe (prim. 34. člen ZBan-3 ter 285. do 290. člen ZGD-1). Strožji so zakonski pogoji za sestavo organa vodenja, imenovanje in opravljanje funkcije člana tega organa (prim. 35. do 49. člen ZBan-3).³ Tako mora član organa vodenja banke poleg splošnih pogojev, ki jih določa ZGD-1, izpolnjevati tudi posebne pogoje, ki jih določa ZBan-3. Da je lahko neka oseba imenovana v ta organ, mora med drugim imeti ustrezne reference, ki jih določa 40. člen ZBan-3.⁴ Poleg tega mora pridobiti dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje funkcije člana uprave banke (prvi odstavek 41. člena ZBan-3). Po prvem odstavku 35. člena ZBan-3 je banka odgovorna, da je njen upravljalni organ sestavljen tako, da ima kot celota ustrezno znanje, veščine in izkušnje, da lahko poglobljeno razume dejavnost banke in tveganja, ki jim je banka izpostavljena. V ta namen so organi banke, pristojni za izbor in imenovanja članov upravljalnega organa, dolžni vzpostaviti in izvajati ustrezno politiko izbora primernih kandidatov (drugi odstavek 35. člena ZBan-3).⁵

Navedene pogoje za imenovanje v upravo banke mora izpolnjevati vsak izmed članov organa vodenja banke. Tako bi te pogoje v primeru obstoja možnosti imenovanja v ta organ banke moral izpolnjevati tudi delavski predstavnik. Državni zbor in Vlada sicer navajata, da v določenih primerih delavski predstavniki ne bodo mogli izpolniti teh pogojev, kar bi lahko vplivalo na operativnost uprave banke. Kolikor s tem zatrjujeta, da bi to lahko ogrozilo poslovanje banke in posledično cilj, ki ga banka zasleduje, pa je ta navedba splošna, brez ustrezne utemeljitve in tudi sicer neutemeljena. Zakaj bi do takšnega položaja lahko prišlo, namreč ne pojasnjujeta, glede na obstoječo zakonsko ureditev pa to tudi ni verjetno. Prvi odstavek 39. člena ZBan-3 namreč določa, da mora imeti uprava banke najmanj dva člana, ki banko skupaj zastopata in predstavljata v pravnem prometu.⁶ Navedeno pomeni, da mora imeti uprava banke z dvotirnim upravljanjem primarno vsaj dva člana.⁷ Tudi v enotirnem sistemu upravljanja je ureditev podobna, saj mora upravni odbor banke na podlagi 1. točke tretjega odstavka 34. člena ZBan-3 imenovati najmanj dva izvršna direktorja izmed članov upravnega odbora, le izvršni direktorji pa lahko vodijo posle banke (drugi člani upravnega odbora teh poslov ne smejo voditi - glej 3. točko tretjega odstavka navedenega člena), zanje pa se smiselno uporabljajo določbe ZBan-3 o upravi (drugi odstavek 34. člena ZBan-3).⁸ To imenovanje je torej obvezno.⁹ Za izvršne direktorje ne sme biti imenovana več kot polovica članov upravnega odbora (2. točka drugega odstavka 34. člena ZBan-3).¹⁰ To pomeni, da mora upravni odbor banke imeti najmanj štiri člane.¹¹ Po prvem odstavku 81. člena ZSDU ima družba z dvotirnim sistemom upravljanja, v kateri je zaposlenih več kot petsto delavcev, delavskega direktorja, ki se imenuje na predlog sveta delavcev. Po drugem odstavku navedenega člena pa se v družbi z enotirnim sistemom upravljanja s takim številom zaposlenih prav tako na predlog sveta delavcev eden izmed predstavnikov delavcev v upravnem odboru imenuje za izvršnega direktorja (v nadaljevanju delavski izvršni direktor).¹² Banke po izpodbijani določbi ZBan-3 sedaj nimajo predstavnikov delavcev v organih vodenja banke, morajo pa glede na navedene določbe ZBan-3 že sedaj imeti vsaj dva člana v upravi oziroma najmanj štiri člane v upravnem odboru. Če bi bil svet delavcev neuspešen pri iskanju predstavnika delavcev, ki bi izpolnjeval pogoje za imenovanje na mesto delavskega direktorja ali delavskega izvršilnega direktorja, to glede na navedeno na operativnost organa vodenja banke ne bi imelo upoštevnega vpliva. Sicer pa ZSDU daje svetu delavcev pravico, da poda predlog za imenovanje delavskega direktorja kot člana uprave družbe ali delavskega izvršnega direktorja, ni pa to njegova dolžnost. Če bi svet delavcev hotel to realizirati, bi tako moral v organ vodenja predlagati osebo, ki bi zadostila vsem pogojem za imenovanje, kot jih določata ZGD-1 in ZBan-3. V njegovem interesu v takem primeru torej je, da poda ustrezen predlog, saj sicer navedene pravice ne bo mogel uspešno uveljaviti.¹³

Nadaljnji razlog, ki naj bi bil po navedbah Državnega zbora in Vlade ključen za izključitev predstavnikov delavcev iz uprave banke in s tem za drugačno ureditev sodelovanja delavcev v organih vodenja banke kot v drugih družbah, je nedopustnost izpostavljanja specifičnih interesov, kot so interesi zaposlenih zaradi odločilnega vpliva banke na delovanje ne le finančnega, pač pa celotnega ekonomskega sistema. Primarni cilj banke naj bi bil namreč zasledovanje preudarnega in učinkovitega upravljanja tveganj, vsi drugi interesi (tudi interesi kapitala) pa naj bi bili temu podrejeni.

V vsaki gospodarski družbi so interesi različni. Glede na toje zakonodajalec jasno opredelil položaj posameznih organov v družbi kot nosilcev posameznih interesov. Uprava v dvotirnem sistemu oziroma upravni odbor v enotirnem sistemu sta tako odgovorna za poslovodenje podjetja¹⁴ in sta predvsem nosilca interesov podjetja,¹⁵ tako da morata tudi po svoji naravi zastopati te interese.¹⁶ Uprava mora pri tem iskati kompromisne rešitve med vsemi interesi.¹⁷ Zato zakon daje upravi delniške družbe široka pooblastila pri sprejemanju odločitev, povezanih s poslovanjem podjetja.¹⁸ V dvotirnem sistemu upravljanja je vodenje poslov družbe primarna naloga uprave,¹⁹ ki jo ta opravlja samostojno in na lastno odgovornost (prvi odstavek 265. člena ZGD-1), odločitve pa sprejema soglasno, če ima več članov (tretji odstavek 265. člena ZGD-1). V enotirnem sistemu upravljanja pa je upravni odbor tisti, ki vodi družbo²⁰ in hkrati nadzoruje izvajanje njenih poslov (prvi odstavek 285. člena ZGD-1), na splošno pa je pristojen tudi za vodenje poslov.²¹ Za upravo v dvotirnem sistemu upravljanja banke velja enako kot za upravo v drugih gospodarskih družbah, razen kolikor ZBan-3 to področje ureja drugače.²² Posebna pa je ureditev enotirnega sistema upravljanja banke, kar je bilo pojasnjeno že v 18. točki obrazložitve, saj se približa dvotirnemu sistemu upravljanja banke glede na to, da ZBan-3 v bistvu razdeli vloge članov upravnega odbora na dva dela. Glede na smiselno uporabo določb ZBan-3 o upravi imajo izvršni direktorji namreč podobno vlogo kot člani uprave v dvotirnem sistemu, določbe, ki veljajo za nadzorni svet, pa se smiselno uporabljajo za preostale člane upravnega odbora, ki niso izvršni direktorji (drugi odstavek 34. člena ZBan-3).

Po določbah ZGD-1 za vse člane organa vodenja veljajo enake zahteve glede vodenja družbe oziroma poslovanja družbe. Odraz tega, da jeorgan vodenja družbe nosilec interesov podjetja, je tudi prvi odstavek 263. člena ZGD-1, ki določa, da so člani tega organa zavezani, da pri opravljanju svojih nalog ravnajo v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in varujejo poslovno skrivnost družbe. Ravnanje v dobro družbe pomeni zvestobo družbi v smislu popolnega in prednostnega upoštevanja njenih interesov glede na interese drugih, ki so si v navzkrižju z interesi družbe.²³ Dolžnost zvestobe pa pomeni, da morajo biti člani organa vodenja družbe lojalni in morajo zmeraj delovati tako, kot zahtevajo interesi družbe.²⁴ Ravnanje v dobro družbe pomeni torej takšno ravnanje organov vodenja in nadzora, ki je v najboljšem interesu družbe²⁵ in katerega posledica sta čim višja vrednost v družbo vloženega premoženja ter čim večji donos nanj.²⁶ To pomeni, da mora organ vodenja skrbeti za obstoj družbe in za njeno dolgoročno rentabilnost. Temeljno vodilo uprave pri vodenju poslov je tako skrb za dolgoročni uspeh.²⁷ Če člani organa vodenja družbe (tj. uprave in upravnega odbora ter tudi izvršni direktorji) kršijo svoje dolžnosti ter ravnajo v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika in s tem v škodo družbi, so solidarno odgovorni za nastalo škodo (drugi odstavek 263. člena ZGD-1 in enajsti odstavek 290. člena ZGD-1).²⁸