TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Sodišče druge stopnje sprejema presojo prvostopenjskega sodišča, ki je, upoštevajoč odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 18/2020, zaključilo, da določba 148. člena OZ, ne more izključiti sleherne obligacijske odgovornosti posameznika na način, da njegovo ravnanje ne more prerasti v samostojni civilni delikt. Pri presoji, ali je obsojeni dolžan oškodovancu plačati premoženjskopravni zahtevek v višini povzročene škode, je namreč potrebno upoštevati, da je bil obsojeni v času storitve kaznivega dejanja edini direktor in družbenik družbe C. d.o.o., in je, potem ko se je dogovarjal za opravo dodatnih del in sprejemanje avansa za izvedbo del, direktorju družbe B. d.o.o. kot zagotovilo, da bodo dela izvedena, izročil osebno menico, čeprav je vedel, da na TRR- ju, ki je bil naveden na menični izjavi, pri katerem naj bi bila menica v znesku 8.000 EUR, ki je bila dana kot garancija za izvedbo še nedokončanih del, unovčljiva, že ob izročitvi menice z menično izjavo ni sredstev in da je bil TRR dne 14. 1. 2010 ukinjen. Ravnanje obsojenca, ki je bil edini direktor in edini družbenik družbe C., edini oblikovalec poslovne volje družbe, ki mu je bilo znano slabo finančno stanje družbe, predvsem pa dejstvo, da je kot zagotovilo, da bo družba C. naročena dela izvedla, izročil direktorju oškodovane družbe osebno menico z menično izjavo, čeprav je vedel, da ta ne predstavlja ustrezne garancije glede na predhodno pojasnjeno, je bilo tisto ravnanje obsojenca, s katerim je preslepil direktorja oškodovane družbe, da je verjel, da bodo dela opravljena in da je posel zanesljiv. Takšno ravnanje, kot izhaja iz pravnomočnega krivdoreka, preseže pojem poslovodenja in nima nobene zveze z načelom proste podjetniške presoje, zato nima prav pritožba, da bi ravnanje obsojenca moralo biti varovano z načeli korporacijskega prava, temveč gre za ravnanje, ki je preraslo v samostojen civilni delikt. Obsojenec je namreč glede na pojasnjeno ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) in s tem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1.