Od 1. januarja 2016 je treba v skladu z Zakonom o davčnem potrjevanju računov vse račune za dobave blaga in storitev, ki so plačani z gotovino, potrditi pri Finančni upravi RS po predpisanem postopku. Zakon predvideva prehodno obdobje dveh let, do 31. decembra 2017, v katerem se lahko zavezanec prosto odloči o tem, ali bo za izdajo računov uporabljal elektronsko napravo za izdajo računov z vzpostavljeno elektronsko povezavo s Finančno upravo RS ali vezano knjigo računov (VKR). Pri uporabi VKR bo moral zavezanec račune naknadno potrditi pri Finančni upravi RS. Pri uporabi vezane knjige računov mora izdajatelj tovrstnih računov paziti, da nima v istem poslovnem prostoru davčne blagajne. Poslovni prostor je po novo sprejetem zakonu vsak nepremični ali premični prostor, v katerem zavezanec stalno, občasno ali začasno izdaja račune za dobave blaga ali storitev pri gotovinskem poslovanju.

1. SIVA EKONOMIJA IN DAVKI

Siva ekonomija ima številne negativne posledice (davčna vrzel in posledično potreba po višji davčni obremenitvi zavezancev, ki spoštujejo pravni red, nepravičen dostop posameznikov do javnih storitev, izkrivljanje konkurence na trgu, nezmožnost uveljavljanja reklamacije potrošnika, nezaupanje v pravo itd.), ki jih je nujno treba preprečiti in zahtevajo sprejem učinkovitih ukrepov za njeno omejevanje. Siva ekonomija je kompleksen pojav, ki ni odvisen od posameznega ukrepa, ampak zahteva celovit sistem dolgoročno usmerjenih ukrepov, kar otežuje merjenje učinkovitosti posameznega ukrepa.

Pojav sive ekonomije in drugih oblik prikrivanja ali izogibanja obveznostim ni le ekonomski, temveč tudi družbeni. Izogibanje obveznostim se v času slabšanja gospodarskih in socialnih razmer še povečuje. Ekonomski dejavniki sive ekonomije so gospodarska rast, stopnja brezposelnosti, samozaposlenost, obdavčitev, dajatve ter administrativni postopki. K temu prispeva tudi nezaupanje v kakovost javnih storitev ter integriteto države in institucij. Največkrat sivo ekonomijo spodbujamo tudi sami, ker jo imamo za samoumevno in jo dopuščamo. Preprečevanja se moramo lotiti celovito, tako s spodbudami in odpravljanjem poglavitnih vzrokov kot tudi pregonom, nadzorom in kaznimi. Cilj bo dosežen, če bodo ukrepi spodbudili spremembo obnašanja posameznikov, ki delujejo kot država, kot podjetja in kot potrošniki. Cilj je dvig splošne kulture izpolnjevanja obveznosti in pravičnejša porazdelitev bremen. Izogibanje različnim vrstam obveznosti v obliki davkov, prispevkov in drugih vrst dajatev v Sloveniji je razmeroma pogosta praksa. Kljub temu da poznamo številne tovrstne primere, pa sta merjenje tega pojava in ocena njegove obsežnosti težavna in povezana s številnimi metodološkimi ovirami tako pri opredelitvi vsebine pojava kakor pri možnostih zajema, saj gre za dejavnosti, ki potekajo izven okvirov, ki bi jih analiza lahko sistematično zajela. Sivo ekonomijo je najtežje zajeti tam, kjer pridobita obe strani: storitev je za potrošnika cenejša, ponudnik pa zato ni obdavčen in doseže višji neto dohodek "v žepu", vendar je socialna varnost tako enega kot drugega neposredno in posredno nižja, kot če bi storitev obdavčili.

Podatki davčnih nadzorov kažejo, da je problem sive ekonomije posebej težak pri dejavnostih, kjer se posluje z gotovino, ker ta promet pogosto ni prikazan v poslovnih knjigah. Nikjer zabeleženo gotovinsko poslovanje se širi po celotni dobavni in produkcijski verigi, saj se takšnemu načinu poslovanja prilagodijo dobavitelji blaga in zaposleni, ki del ali celotno plačo dobivajo kar v gotovini. V primerjavi z negotovinskim plačevanjem prek transakcijskega računa je preglednost pri gotovinskem poslovanju manjša, prikrivanje prometa lažje in zato bolj razširjeno, odkrivanje pa težje in manj uspešno. Medtem ko lahko davčni organ pri negotovinskem poslovanju z vpogledom v transakcijski račun davčnega zavezanca preveri promet na podlagi denarnih prilivov, je nadzor pri gotovinskem poslovanju težji, saj ni verodostojnih kontrolnih podatkov o gotovinskih plačilih. Za izvajanje svoje temeljne naloge (tj. pravilne obdavčitve vseh zavezancev za davek na podlagi dejanskih obdavčljivih dohodkov) mora imeti davčni organ dostop do posameznih podatkov, ki so pomembni za določitev davčne obveznosti in za nadzor nad tem, ali so zavezanci za davek sporočili oziroma navedli pravilne podatke.

V letu 2013 se je na podlagi ugotovitev nadzorov, izvedenih z metodami računalniške forenzike, spremenil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 101/13 – ZDavNepr, 111/13, 25/14 – ZFU, 40/14 – ZIN-B, 90/14 in 91/15 v nadaljevanju: ZDavP-2), in sicer so bile na podlagi dopolnjenega 38. člena ZDavP-2 1. 7. 2013 uvedena prepoved brisanja izdanih računov in visoke kazni za zavezance ter ponudnike programov. Ukrep je bil uveden na podlagi ugotovitev Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora, da nekateri davčni zavezanci, ki poslujejo z gotovino, uporabljajo računalniške programe in strojno opremo (predvsem računalniško vodene blagajne), ki omogoča poznejše spreminjanje evidentiranih podatkov o opravljenem gotovinskem prometu. Taki programi in strojna oprema omogočajo brisanje celotnih izdanih računov, brisanje posameznih postavk na računih in napačno seštevanje celotnega prometa. Gotovina v višini tako izbrisanega prometa se nato uporabi predvsem za plačilo delavcev in osebno porabo. S takim ravnanjem se spodbujata siva ekonomija in delo na črno, pomeni pa tudi dejanje nelojalne konkurence.

2. DAVČNE BLAGAJNE

Strokovna opredelitev davčnih blagajn ne obstaja. Gre za bolj ali manj učinkovite modele oziroma sisteme, ki zagotavljajo, da podatki o izdanih računih in o prometu davčnih zavezancev odražajo dejansko stanje. Pri posameznih modelih gre za različne kombinacije strojne opreme, programske opreme in postopkov za beleženje prometa, ki preprečujejo naknadno spreminjanje in brisanje prometa brez revizijske sledi. Vsak model davčnih blagajn pa je le en delček v mozaiku ukrepov proti sivi ekonomiji in davčnim utajam, za učinkovitost tega ukrepa sta ključna tudi učinkovit nadzor in osveščanje davčnih zavezancev o pomenu prostovoljnega izpolnjevanja davčnih obveznosti.

Zaradi zgoraj navedenih oblik sive ekonomije je bilo treba uvesti tehnično zanesljivejšo rešitev – ustrezen model davčnih blagajn, ki v največji možni meri onemogoča nepregledno spreminjanje podatkov o izdanih računih pri gotovinskem poslovanju zaradi prikrivanja in prirejanja podatkov o dejansko opravljenem obdavčljivem prometu. Rešitev obenem omogoča vzpostavitev učinkovitejših nadzornih mehanizmov ter podatke za prepoznavo rizičnih dejavnosti in zavezancev za izvajanje ciljno usmerjenih nadzorov. Na ta način je mogoče tvegane zavezance prepoznati na podlagi neposredno prejetih podatkov iz davčnih blagajn, kar pomeni tudi sprostitev kadrovskih virov v davčnem nadzoru. Le-te je mogoče usmeriti v nadzor področij, ki so bolj tvegana z vidika višine davčnih nepravilnosti v posameznem primeru. Spremenjen način nadzora pomeni tudi manjšo obremenitev za zavezance, saj se bo zmanjšalo število neposrednih obiskov davčnega organa pri zavezancih zaradi opravljanja nadzora.

V okviru priprave akcijskega načrta za uvedbo davčnih blagajn v Sloveniji je delovna skupina za uvedbo davčnih blagajn pri Ministrstvu za finance proučila dva temeljna modela oziroma sistema davčnih blagajn, in sicer:

• klasične davčne blagajne in certificirani POS-sistemi (davčne blagajne kot ustrezna elektronska oprema);

• "on-line" sistemi davčnih blagajn za izmenjavo podatkov v realnem času (tu ne gre primarno za določeno elektronsko opremo, ampak za predpisan postopek verifikacije računov davčnega organa v času izdaje računa).

Celoten članek je dostopen za naročnike revije SIR*IUS!