TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.822,96 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Poroštveno razmerje je akcesorno posojilnemu; gre za pravno in ekonomsko povezano razmerje, zaradi česar ni možno, da se poroštveno razmerje presoja po drugem pravu kot posojilno razmerje (glede katerega sta se stranki dogovorili za uporabo slovenskega prava).

Pritožniki niso izkazali nobenega aktivnega namernega ravnanja tožene stranke v smeri povzročitve zatrjevane zmote glede poroštvene zaveze, niti jih tožena stranka glede tega ni držala v zmoti z namenom, da bi jih napeljala k sklenitvi sporne pogodbe. Nasprotno: tožniki so bili tisti, ki ob sklepanju predmetne pogodbe niso ravnali s potrebno skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (skrbnost dobrega gospodarja oziroma v primeru četrtega tožnika dobrega gospodarstvenika; 6. člen OZ). Ker pri prevzemanju poroštvene obveznosti niso ravnali s potrebno skrbnostjo, njihova zatrjevana zmota ni opravičljiva niti nezakrivljena. Ni namreč življenjsko pričakovati, da kdorkoli podpiše pogodbo v tujem jeziku, vedoč, da ne pozna jezika in posledično tudi ne vsebine, ne da bi pred tem pri vsaj enem od podpisnikov, ki slovensko razume, preveril, kaj konkretno podpisuje. Še toliko manj to velja za pravno osebo.

Prevaro je mogoče storiti le namerno in sicer mora prevarant spraviti v zmoto drugega zato, da bi ga napeljal k sklenitvi pogodbe. Prevara je zvijačna povzročitev zmote pri nasprotni stranki. Ker v konkretnem primeru ni mogoče govoriti o zmoti tožnikov, je jasno, da tudi o prevari, kot kvalificirani obliki zmote, ne.