TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka priznalo tožeči stranki razliko odpravnine, ki jo je opredelilo opisno, in sicer ji je priznalo razliko odpravnine od višine 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki do višine 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni razumljiv, ker je izražen opisno in ne v denarnem znesku. Opisni zahtevki so v primeru denarnih zahtevkov nepotrebni in sodijo le v obrazložitev odločitve. Zahtevek za plačilo odpravnine je denarni zahtevek, ki ga je mogoče in treba izraziti v denarnem znesku, pa tudi v kolikor bi šlo za izjemoma v določenih delovnih sporih dopusten opisni zahtevek, v konkretnem primeru izrek v izpodbijani II. točki sodbe ni niti določljiv. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v primeru opisnega zahtevka v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto, česar pa v predmetni zadevi ni mogoče trditi, saj niti iz obrazložitve (in uvoda) sodbe ni mogoče razbrati, kolikšna je osnova, od katere je treba tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini.