TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno razveljavi v točki II izreka za znesek 92.178,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2013 dalje do plačila in v točki III izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbe tožeče stranke se pridržijo za končno odločbo, stroške odgovora na pritožbo pa tožeča stranka krije sama. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Pravdni stranki sta 15. 10. 2009 sklenili pogodbo o zaposlitvi za čas veljavnosti delovnega dovoljenja. Pogodba je bila sklenjena za delovno mesto zdravnika oftalmologa za določen čas s polnim delovnim časom, skladno z veljavnim delovnim dovoljenjem. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 15. 10. 2009 sklenjena z razveznim pogojem, ki se izpolni v primeru, če tožena stranka ne izpolni vseh pogodbenih obveznosti oziroma ne pridobi delovnega dovoljenja za zaposlitev po tej pogodbi v roku sedmih mesecev od dneva podpisa pogodbe, torej do 15. 5. 2010. Pogodba je bila veljavna in pod razveznim pogojem sklenjena glede obveznosti pridobitve dovoljenja tožene stranke za opravljanje dela v Republiki Sloveniji, del pogodbe o zaposlitvi pa je bil sklenjen z odložnim pogojem, to je z nastopom dela tožene stranke. Zato je po poteku sedem mesečnega roka nastal pravni položaj, ko je tožeča stranka utemeljeno zahtevala vračilo stroškov, ki jih je imela v zvezi z izvrševanjem pogodbe o zaposlitvi.

Denarna kazen je bila sklenjena oziroma dogovorjena za primer, da bi tožena stranka pridobila zdravniško licenco za delo v Republiki Sloveniji, pa potem ne bi hotela opravljati dela zdravnika specialista oftalmologa oziroma, v primeru, če ne bi pričela opravljati dela, v roku, kot ga določa pogodba. Do tega pravnega položaja v času sedmih mesecev, za kolikor je bila sklenjena pogodba, ni prišlo, zato ni nastala obveznost tožene stranke, da bi pričela z delom. Pogodba o zaposlitvi tudi ni več veljala v času, ko je tožena stranka pridobila licenco, zato v nobenem primeru, niti za čas do 15. 5. 2010 niti po 18. 10. 2012, ni podlage za plačilo denarne kazni.