TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je odškodninsko odgovornost tožene stranke presojalo upoštevaje določila 22. in 26. člena Ustave RS, 6. člena EKČP, določil ZVPSBNO in OZ, torej na temelju krivdne odgovornosti tožene stranke za delo njenega organa, kar je pravilno tudi po stališču pritožbenega sodišča. Pritožbeno stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje odločati neposredno v skladu s 26. členom Ustave RS, ki da določa objektivno odgovornost države brez uporabe OZ, je zmotno. 26. člen Ustave RS se nanaša le na odškodninsko odgovornost za protipravno izvajanje oblasti. Iz določbe izhaja, da je podlaga odgovornosti protipravno ravnanje državnega organa in sicer ravnanje pri delu ali v zvezi z delom, to je izvrševanjem oblasti, katerega posledica je nastanek škode. 26. člen Ustave RS je sicer pravna podlaga odškodninske odgovornosti države, določa protipravnost ravnanja, ki pomeni objektivno protipravnost (nasprotje s pravom), vendar ne zadošča za celovito obravnavo škodnega dogodka (vprašanja pravno priznane škode, vzročnosti, obsega škode …) zato je potrebno uporabiti splošna pravila odškodninskega prava ko ta določa OZ. Tožeča stranka se neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča US 29984 oziroma Up-695/2011 z dne 10. 1. 2013, ker ta ne določa, da v primeru protipravnega ravnanja državnega organa ni potrebno dokazovati odškodninske odgovornosti po določilih OZ, kot to zatrjuje tožeča stranka. Z navedeno odločbo je Ustavno sodišče koncept odgovornosti države, ki izhaja iz protipravnega ravnanja konkretne osebe v državni službi, spremenilo v smislu, da lahko država na podlagi 26. člena Ustave odgovarja tudi tedaj, kadar protipravnega ravnanja ni mogoče pripisati konkretni osebi oziroma organu, ampak državnemu aparatu v celoti (gre za t.i. razosebljanje odškodninske odgovornosti države).