TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 559,98 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule v višini 510,00 EUR bruto, ki se ga je tožeča stranka obvezala plačevati mesečno tožencu tekom trajanja delovnega razmerja pri njej, ni dogovorjeno v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZDR-1, ki določa, da se mora denarno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule določiti s pogodbo o zaposlitvi in znaša mesečno najmanj tretjino povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Znesek, določen v pogodbi o zaposlitvi, 510,00 EUR bruto ne ustreza mesečni plači delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi. Prav tako se nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule izplačuje po prenehanju pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno, ker v pogodbi o zaposlitvi ni bilo dogovorjeno nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule po prenehanju pogodbe o zaposlitvi in v zakonsko določeni višini, je v pogodbi dogovorjena konkurenčna klavzula neveljavna.

Konkurenčna klavzula dejansko ne more biti dogovorjena v primeru vsake pogodbe o zaposlitvi in je dopustna samo v primerih, če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, kar na drugi strani pomeni, da delodajalec s konkurenčno klavzulo ne more zaščititi nekega splošnega znanja oziroma usposobljenosti, ki jih je delavec pridobil z delom na svojem delovnem mestu pri delodajalcu. Gre za znanja, za katera obstaja upravičen poslovni interes delodajalca, da jih delavec ne izkorišča pri svojih dejavnostih po prenehanju delovnega razmerja. Pri presoji, ali gre za znanje, ki ima poseben pomen za delodajalčevo poslovanje, ni nujno, da gre za znanje, ki predstavlja izum delodajalca oziroma znanje, ki ga ni mogoče pridobiti drugje. Potrebno je presojati celokupno znanje, ki ga je toženec v letih dela pri tožeči stranki pridobil, torej vsa zunanja in interna izobraževanja.