Odločba o razveljavitvi zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti in o roku, po katerem začne razveljavitev veljati

413. Odločba o razveljavitvi zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti in o roku, po katerem začne razveljavitev veljati

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem na zahtevo Občinskega sveta občine Bled, ki ga zastopa podpredsednik sveta Matjaž Završnik, in župana Občine Bled; na pobudo Kmetijstva Črnci, p.o., Apače v stečaju, ki ga zastopa stečajni upravitelj Miran Žilavec; na zahtevo župana Mestne občine Koper; na pobudo Kmetijsko gozdarske zadruge, z.o.o., Škofja Loka, ki jo zastopa direktorica Anica Frelih; in na pobudo Misijonarske družbe Svetega Vincencija Pavelskega, Rimokatoliškega samostana lazaristov, Ljubljana, ki ga zastopajo Rudi Košorok in drugi, odvetniki v Ljubljani, na seji dne 14. januarja 1999

Zakon o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (Uradni list RS, št. 16/96) se razveljavi.

Razveljavitev začne veljati osem mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.

Postopek za oceno ustavnosti in zakonitosti odredbe o začasni razglasitvi Škocjanskega zatoka za naravno znamenitost (Uradni list RS, št. 1/96) se ustavi.

Prva predlagatelja, Občinski svet občine Bled in njen župan, zahtevata oceno ustavnosti 4. člena zakona o lastninjenju spomenikov in znamenitosti v družbeni lastnini (v nadaljevanju: ZLSZDL) in predlagata ustavnemu sodišču, naj odloči, da je v skladu z ustavo le taka uporaba tega člena, ki vladi ne daje pooblastila s sklepom podržaviti tudi spomenike, ki so v lasti lokalnih skupnosti. Ta člen – in smiselno 7. člen zakona – izpodbijata tudi z utemeljitvijo, da je v nasprotju s 87. členom ustave, po katerem se pravice in obveznosti državljanov in drugih oseb določajo le z zakonom; krši pa da tudi prepoved učinkovanja predpisov za nazaj (drugi odstavek 155. člena ustave) in načelo delitve oblasti (3. člen ustave), ki ne dopušča, da bi se vladi ali upravnim organom prepuščale pristojnosti, ki presegajo okvir izvajanja zakona in pomenijo poseg v zakonodajno vsebino. Ko bi že zakonodajalec dal pooblastilo za določanje, kateri spomeniki in znamenitosti se podržavijo, nadaljujeta prva predlagatelja, bi moral to pooblastilo opremiti s povsem jasnimi kriteriji, o podržavljanju pa bi tedaj moral odločati pristojen upravni organ v upravnem postopku, zoper odločbo bi moralo biti zagotovljeno tudi sodno varstvo; če to ni storjeno, je kršen tudi tretji odstavek 120. člena ustave, trdita prva predlagatelja.

Drugi predlagatelj, Kmetijstvo Črnci, predlaga oceno ustavnosti prvega odstavka 4. člena ZLSZDL, če in kolikor smiselno zajema tudi nepremičnine iz stečajne mase, ker po njegovem v takih primerih krši 69. člen ustave (ta določa pogoje za razlastitev).

Tretji predlagatelj, župan Mestne občine Koper, zahteva presojo ustavnosti zakona in predlaga njegovo razveljavitev, ker po njegovi oceni nasprotuje ustavnim določbam o razlastitvi (69. člen ustave); ker zgolj z ohlapno definicijo razmejuje tiste spomenike, ki jih podržavlja, od vseh drugih; ker prepušča natančnejše določanje in uporabo te definicije izvršni oblasti, kar nasprotuje načelom pravne države (2. člen ustave) in načelu usklajenosti pravnih aktov (153. člen ustave); in ker v nasprotju s 155. členom ustave legalizira veljavnost pravnega akta, namreč sklepa vlade, za nazaj, največ za štiri mesece.

Prvi trije predlagatelji predlagajo tudi presojo ustavnosti in zakonitosti sklepa vlade o kulturnih spomenikih in naravnih znamenitostih, ki so postali last Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 46/96 – v nadaljevanju: sklep) in to iz smiselno enakih razlogov, zaradi katerih izpodbijajo ZLSZDL, vsak od njih pa še zaradi posamezne točke tega sklepa: prva predlagatelja izpodbijata sklep, kolikor podržavlja grad Bled, o katerem trdita, da v času uveljavitve ZLSZDL ni bil v družbeni lastnini, temveč last občine; drugi predlagatelj izpodbija tisti del sklepa, ki podržavlja grad Fridenau, ker da je bil ob uveljavitvi istega zakona že del stečajne mase; tretji predlagatelj izpodbija sklep, kolikor zajema tri nepremične spomenike v Kopru, ker da v tistem času niso bili družbena lastnina, temveč pretežno last občine – kolikor pa zajema Škocjanski zatok, predvsem zato, ker je bil takrat samo začasno razglašen za naravno znamenitost, pa še iz vseh razlogov, zaradi katerih se je občina upirala tudi začasni razglasitvi.

Posamezni točki sklepa izpodbijata tudi Kmetijsko gozdarska zadruga Škofja Loka in Misijonarska družba Svetega Vincencija Pavelskega, Rimokatoliški samostan lazaristov, Ljubljana. Prva zatrjuje, da je kulturni spomenik – hiša Spodnji trg 29 v Škofji Loki njena zadružna lastnina, druga pa, da je graščina Bokalce s pomožnimi poslopji in funkcionalnim zemljiščem po končanem denacionalizacijskem postopku njena zasebna last (za obe nepremičnini sklep določa, da sta z ZLSZDL postali državna last).