TFL Vsebine / Odločitve Ustavnega sodišča

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 486/2003 z dne 4. 6. 2003 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. I P 279/96 z 3. 10. 2002 se ne sprejme. Ustavna pritožba A. A. zoper dopis Vrhovnega državnega tožilstva št. Ctz 290/2003-5-SŠ-vp z dne 11. 11. 2003 se zavrže.

Ustavno sodišče ne presoja procesnopravne pravilnosti izpodbijane odločbe in tudi ne pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Očitek pritožnika, da ni bil vabljen na nobeno obravnavo, bi bil lahko relevanten z vidika pravice iz 22. člena Ustave. Vendar je ta očitek neutemeljen, saj je imel pritožnik pooblaščenca, zato se skladno z določbami ZPP vabila za glavno obravnavo vročajo le pooblaščencu. Zgolj to, da pritožnik ni bil zaslišan kot stranka, če nista bili zaslišani tudi nasprotni pravdni stranki, samo po sebi še ne pomeni kršitve 22. člena Ustave. Z vidika pravice iz 22. člena Ustave bi bil lahko relevanten očitek, da sodišče ni upoštevalo navedb v njegovi laični pritožbi in navedb v pripravljalni vlogi. Vendar je ta očitek neutemeljen, saj je Višje sodišče obrazložilo, zakaj so navedbe prepozne. S temi navedbami je pritožnik utemeljeval, da je on lastnik spornega dela parcele. Odločanje o lastništvu spornega dela parcele pa je predmet drugega pravdnega postopka, saj je sodišče odločanje o nasprotnem tožbenem zahtevku izločilo iz tega pravdnega postopka. Zato pritožniku pravica do izjave (22. člen Ustave) z odločitvijo o neupoštevanju navedb glede lastninske pravice na spornem delu nepremičnine ni mogla biti kršena. Zgolj dejstvo, da odločitev sodišč vpliva na pritožnikov premoženjskopravni položaj, samo po sebi še ne izkazuje kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Dopis Vrhovnega državnega tožilstva, s katerim pritožniku sporoča, da ne bo vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ni posamičen akt po 50. členu ZUstS, zato je ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.