TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni v točkah I, II, VI, VII in VIII izreka tako, da se sodba sodišča prve stopnje v tem delu na novo glasi:

"I. Toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki 39.573,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

- 38.870,80 EUR od 8. 9. 2011 dalje do plačila,

- 72.000,00 EUR od 8. 9. 2011 do 19. 12. 2014 in

- 703,00 EUR od 7. 12. 2010 dalje do plačila, vse v 15 dneh, pod izvršbo.

II. Za 49.129,20 EUR višji zahtevek z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova odškodnine za nepremoženjsko škodo se zavrne.

VI. Toženi stranki sta dolžni nerazdelno plačati tožeči stranki stroške postopka v višini 3.977,00 EUR, v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

VII. Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 1.618,88 EUR in jih plačati na račun Delovnega sodišča v Celju, št. ..., sklic: ..., v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo.

VIII. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki plačati stroške postopka v višini 967,69 EUR v 15 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila, pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožbi toženih strank zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta dolžni tožeči stranki nerazdelno povrniti pritožbene stroške v znesku 268,87 EUR, v roku 15 dni, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila, svoje stroške pritožbe pa krijeta sami.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovorov na pritožbi toženih strank.

Na dan škodnega dogodka je tožnik opravljal delo reševalca iz vode na zunanjem bazenu v parku, ko ga je na spodnjo ploščad hotela poklical sodelavec zaradi nujne pomoči pri reševanju starejše gospe, ki je bila takrat že skoraj nezavestna in je kazala znake očitne življenjske ogroženosti ter je potrebovala nujno medicinsko pomoč. Tožnik je z namenom, da bi poklical interventno vozilo, stekel do reševalne enote v termah, vendar s telefona v reševalni enoti ni mogel opraviti klica na št. 112. Zato se je napotil do recepcije, do katere vodi 10 metrov dolg hodnik medicine dela, ki pa je bil zaradi predhodnega čiščenja na določenem delu moker in spolzek. Tožnik je na mokrih tleh padel na hrbet ter z desno nogo trčil v spodnji del steklenih vrat, ki so se razbila, steklo pa je tožnika poškodovalo tako, da ga je globoko porezalo po desni nogi. Drugotožena stranka je ravnala v nasprotju s 43. členom ZDR in 5. členom ZVZD in tožniku ni zagotovila varnega delovnega okolja (tožena stranka bi morala postaviti obvestila, da gre za mokra tla; ni zagotovila možnosti interventnih klicev z reševalne postaje; ni omogočila uporabe komunikatorjev). Zato je podana njena krivdna odgovornost za nastanek škodnega dogodka.