TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornika obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v višini 459,00 EUR.

Uporaba nadaljevanega kaznivega dejanja (torej enega dejanja) namesto obsodbe obdolženca za dve ali več kaznivih dejanj, ki so zajeta v nadaljevano kaznivo dejanje, je obdolžencu v korist. S prepovedjo spremembe sodbe v škodo obdolženca glede pravne presoje dejanja je mišljena prepoved pravne opredelitve kaznivega dejanja po zakonu, ki je za obdolženca strožji. Zgolj zato, ker sodišče prve stopnje ni z izrecnimi besedami navedlo, da je obdolženec storil očitani dejanji iz koristoljubnosti, ni mogoče zaključiti, da subjektivni pogoj nadaljevanega kaznivega dejanja ni izpolnjen. Enotni psihični odnos storilca do nadaljevanega kaznivega dejanja se namreč ugotavlja in pripisuje na podlagi objektivnih okoliščin, katere pa je sodišče prve stopnje prepričljivo ugotovilo. Prilastitev mora biti v pravem pomenu te besede podana zgolj v storilčevem naklepu, medtem ko za izvršitveno ravnanje zadostuje zunanja manifestacija prilastitvenega naklepa. Prilastitev pomeni, da storilec s stvarjo ravna, kakor da bi bil njen lastnik. Gre za ravnanje, ki kaže na obstoj storilčevega naklepa. Po ustaljeni sodni praksi si storilec stvar prilasti, kadar jo obdrži kot svojo lastnino oziroma kadar stvar proda, zamenja ali z njo razpolaga na kak drug način, ki kaže na voljo storilca, da stvar rabi kot svojo. Kadar prilastitveni naklep ne izhaja že iz samega ravnanja (kot na primer v situaciji nevračila stvari), morajo biti podane še druge okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati na storilčev prilastitveni naklep. Razpolaganje s stvarmi je tisto, ki kaže na obdolženčevo voljo, da stvari rabi kot svoje, zaradi česar so neutemeljene pritožbene navedbe, da protipravnost prilastitve ni konkretizirana s posameznimi obdolženčevi dejanji.