TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v:

- II. točki izreka delno spremeni tako, da se ugotovi, da obstoji terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v višini 3.352,09 EUR,

- v V. točki izreka pa delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 2.919,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 2. 2017 do plačila, tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.158,47 EUR za čas od 7. 1. 2016 do 5. 5. 2016 pa se zavrne.

II. V preostalem delu II. in V. točke ter v I., IV. in VII. točki izreka se sodba sodišča prve stopnje potrdi, pritožba tožene stranke pa v tem delu zavrne.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Za uspešno uveljavljanje kondikcijskega zahtevka se zahteva zmota glede obstoja obveznosti. Stranka misli, da obveznost, ki jo izpolnjuje, obstaja, čeprav temu ni tako, pri čemer teorija poudarja, da tu ne gre za zmoto, kakor jo obravnavamo v zvezi z izpodbojnimi pravnimi posli, pri kateri se zahteva njena bistvenost in opravičljivost. Zmota glede obstoja obveznosti pri izpolnitvi nedolga je lahko krivdna. Stranka je v zmoti glede obstoja obveznosti zato, ker ni bila dovolj skrbna. Če stranka ve, da za dolg, ki ga izpolnjuje, ni zavezana, pa izpolnitve ne more zahtevati nazaj.

Zavezanec je zakonske zamudne obresti dolžan vrniti od trenutka, ko ni več dobroveren, kar se zgodi najkasneje ob vložitvi zahtevka. Dobra vera se do tega trenutka domneva in nedobrovernost je dolžna dokazati nasprotna stranka.