TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Glede pravila iz drugega odstavka 7. člena Uredbe št. 448/2004 višje sodišče meni, da se tožeča stranka v konkretnem primeru nanj ne more neposredno sklicevati. To pravilo namreč ni oblikovano v smislu, da bi na podlagi javnega razpisa izbranemu kandidatu podeljevalo pravico do povrnitve nepovratnega DDV-ja kot upravičenega stroška. Pravilo "samo" določa, kateri izdatki so in kateri niso upravičeni do sofinanciranja iz strukturnih skladov. Znotraj razpoložljivih sredstev pa ima vsaka država članica možnost lastne presoje, katere stroške bo dejansko priznala za upravičene in katere ne. Povedano drugače: države članice se lahko odločijo, da določenega, sicer po uredbi EU upravičenega stroška, ne bodo financirale. Morajo pa pri postavljanju meril financiranja upoštevati temeljna načela financiranja iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov.

Tožeča stranka bi ob potrebni skrbnosti (kar vključuje tudi poznavanje davčne zakonodaje) morala vedeti, da ji davčni predpisi (ker je šlo za neobdavčeno dejavnosti) odbitka DDV ne dovoljujejo in se na drugačna ustna pojasnila (tudi če bi bila res dana) ne bi smela ozirati. V kolikor s temi predpisi ni bila seznanjena, pa mora posledice svoje zmote (ki v nobenem primeru ni bila opravičljiva, saj se tožeča stranka te domnevne informacije niti ni trudila preveriti, pa bi jo morala, ko je delala kalkulacijo stroškov za prijavo na razpis) sebi pripisati v škodo (ignorantia iuris nocet).

Tožeča stranka je vedela, da če bo na javnem razpisu izbrana, DDV ne bo upravičen strošek in kot tak ne bo predmet sofinanciranja. Če je bila to zanjo nesprejemljiva posledica, se na razpis ne bi smela prijaviti. Ker se je, pa je s tem pristala na kriterije razpisa, med drugim, da DDV v nobenem primeru ne bo upravičen strošek. S takšnim kriterijem v Javnem razpisu tožena stranka (kot že zgoraj pojasnjeno) tudi ni kršila nobene prisilne norme prava EU, prav tako je utemeljeno zavrnila uporabo kasneje sprejetih Navodil. Toženi stranki zato ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja, posledično tudi o njeni odškodninski odgovornost ni mogoče govoriti. Niti tožeča stranka s tem ni bila nedopustno oškodovana, kot to želi prikazati pritožnica. Tožeča stranka se je namreč s prijavo na Javni razpis strinjala, da DDV ne bo sofinanciran. Nobena krivica pa se ne godi tistemu, ki jo hoče (volenti non fit iniuria).