TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba okrajne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Prikrajšanje delavca za pravico, ki mu pripada (kot to izpostavlja pritožba), je namreč zakonski znak očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ-1, medtem ko je kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1 (ki je veljalo v času storitve obravnavanega kaznivega dejanja, torej pred uveljavitvijo novele KZ-1E) storjeno, če ima dejanje iz prvega odstavka za posledico nezakonito prenehanje delovnega razmerja, neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač ali izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Opis dejanja iz obtožnega predloga državne tožilke pa ne vsebuje konkretizacije zakonskega znaka neupravičenega neizplačila treh zaporednih plač, kot to skuša prikazati pritožba. Iz opisa namreč niti ne izhaja, da obdolženec v nasprotju s predpisi delavcem ni izplačal plač za posamezno obdobje. Šele na podlagi tako oblikovanega konkretnega dejanskega stana, bi lahko sodišče prve stopnje presodilo, ali je podan tudi abstraktni dejanski stan neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač, ki je (kot alternativno določen zakonski znak) potreben za kvalificirano obliko kaznivega dejanja kršitev temeljnih pravic delavcev iz drugega odstavka 196. člena KZ-1. Da bi v konkretnem primeru morebiti šlo za izgubo pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov, pa pritožba niti ne zatrjuje.