TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa sodno takso v znesku 700,00 EUR.

Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“, pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil.

Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje.

Obramba se ni odzvala takrat, ko bi lahko svoje pravice lahko učinkovito zavarovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz tega tudi izvira molk sodišča prve stopnje, ki ga obramba v zahtevi sedaj označuje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato sodnega varstva tudi ne more pričakovati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravnanje obrambe je zato že mogoče označiti kot zlorabo pravice do sodnega varstva pravic obrambe.

Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu res niso izrecno predpisani. To pa ne pomeni, da je določba v neskladju z zahtevo pomenske jasnosti in določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, bi bila podana le, če določba 217. člena ZKP ne bi omogočala razlage, skladne z zahtevami 36. člena Ustave.