TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Kot je namreč to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje je toženka edina zakonita dedinja po pokojnem A. A. in je zato v skladu z 142. členom Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD) odgovorna za zapustnikove dolgove. Toženka namreč tekom postopka na prvi stopnji ni podala ugovora omejitve odgovornosti za zapustnikove dolgove do višine podedovanega premoženja, zato so vse pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene, saj predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

V tej zvezi se toženka neutemeljeno sklicuje na ničnost aneksov št. I z dne 11. 8. 2011 in št. II z dne 16. 10. 2015, saj si je tožnica v 9. točki Dogovora z dne 3. 5. 2005 pridržala pravico, da v skladu s 17. členom Pravilnika o sprejemu, premestitvi in odpustu stanovalcev Doma upokojencev Ž. (priloga spisa A40) spremeni obseg in vrsto storitev za uporabnika, upoštevajoč njegovo stanje in potrebe, ki jih ugotovi Komisija v skladu z 29. členom Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (priloga spisa A41) tudi, če upravičenec noče skleniti pisnega aneksa k dogovoru. Tožnica lahko tako v skladu s četrtim odstavkom 29. člena navedenega Pravilnika izda tudi odločbo o premestitvi stanovalca v višji nivo oskrbe, saj mora, v skladu z 24. členom Pravilnika, spremljati uporabnikove potrebe in zaradi spremenjenih okoliščin uporabniku zagotoviti drugačen obseg ali drugo vrste storitve, in sicer ne glede na morebitno zavračanje ali odklanjanje oskrbe s strani uporabnika ali njegovih svojcev, ki na obseg oskrbe stanovalcev ne morejo imeti neposrednega vpliva. Morebitna pritožba zoper odločbo o namestitvi ali premestitvi pa ne zadrži izvršitve odločbe (96. člen ZSV). Takšne odločbe tožnica seveda ni izdala, kot to izpostavlja pritožba, saj je bila ničnost aneksov pravnomočno ugotovljena šele po smrti oskrbovanca A. A.