TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Oškodovanka kot tožilka, sicer dolžnikova žena, obdolžencu zneska ni plačala kot dolžnica iz izvršilnega postopka, temveč kot žena dolžnika podjetnika. Ker je izvršba tekla na nepremičnine dolžnika samostojnega podjetnika, ki za svoje obveznosti sicer odgovarja z vsem svojim premoženjem (prvi odstavek 7. člena Zakona o gospodarskih družbah), je izvršba tekla tudi na nepremično premoženje, ki je skupno premoženje zakoncev S. Izvršba, ki je tekla zoper moža oškodovanke kot tožilke, čeprav je obdolženec izvršbo predlagal na nepremičnine zakoncev S., deležu oškodovanke kot tožilke na skupnem premoženju ni grozila, saj sme izvršilni upnik za poplačilo svoje terjatve na premoženje dolžnika poseči šele po razdelitvi skupnega premoženja, ko to postane posebno premoženje posameznega zakonca. Glede na navedeno obdolžencu ni mogoče očitati, da je s svojim ravnanjem zakonske znake očitanega kaznivega dejanja izpolnil tudi zoper oškodovanko kot tožilko.

Oškodovanki kot tožilki zato kljub pomotnemu plačilu dolgovanega zneska na račun upnikove družbe in nato še plačila na račun upnika ni mogoče priznati lastnosti subsidiarne tožilke. Čeprav ji je s kaznivim dejanjem nastala škoda, zato še ni imela pravice do prevzema kazenskega pregona zoper obdolženca. Ima pa kot oškodovanka pravico v kazenskem postopku vložiti premoženjskopravni zahtevek po pravilih pravdnega postopka.