TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravilna je materialnopravna presoja sodišča prve stopnje, da tla v trgovini zaradi koščka odvržene banane niso postala nevarna stvar v smislu drugega odstavka 131. člena OZ. V našem pravu je krivdna odgovornost (prvi odstavek 131. člena OZ) pravilo, objektivna, o kateri je moč govoriti takrat, ko stvar sama po sebi pomeni povečano nevarnost za nastanek škode, pa izjema. Te pa je treba razlagati zožujoče. Zato je v primeru, kadar stvar, ki ni nevarna sama po sebi (suha tla), postane pa nevarna zaradi določenih okoliščin, treba ugotoviti, ali je podana krivdna odgovornost za obstoj teh okoliščin. Če je torej povečana nevarnost sicer nenevarne stvari posledica nedopustnega ravnanja odgovorne osebe, to narave (subjektivne) odgovornosti ne spreminja.

Nepravilna je pritožbena teza, da so umazana (spolzka) tla v trgovini z živili za stranko povsem nepričakovan rizik. Pritožbeno sodišče pritrjuje izpodbijanemu stališču, da bi bila neživljenjska in prestroga zahteva, da bi moral toženkin zavarovanec v vsakem trenutku na celotni površini trgovine (800 m2) zagotavljati povsem čisto (nedrsečo) pohodno površino. Delavcem v trgovinskih centrih ni mogoče naložiti neprestanega nadzora nad ravnanji obiskovalcev trgovine. Časovna komponenta dogodka (ugotovitev, da košček banane ni bil na tleh dalj časa) je odločilna. Drugačna presoja bi pomenila izenačitev objektivne in krivdne odgovornosti.

Standardu zadostne skrbnosti ustreza tudi izkazano ravnanje prodajalk, ki so stranke opozarjale na prepoved uživanja hrane v trgovini. Pretirano in neživljenjsko pa bi bilo od trgovca z živili zahtevati, da bi prepoved uveljavljal v vsakem trenutku in na celotni površini trgovine.

Pritožnica grajano opustitev dolžnega nadzora nad konzumiranjem hrane v trgovini nepravilno utemeljuje z določbo četrtega odstavka 3. člena ZT-1. Določba ima namreč povsem drugačen domet. Določba, katere cilj je (bil) povečati konkurenčnost trgovca v smislu zadovoljevanja potreb in želja potrošnikov tudi v smeri dodatne ponudbe, razmejuje trgovinsko od gostinske dejavnosti. Trgovec lahko dodatno obdela hrano, tako da je primerna za uživanje, ne sme pa potrošniku ponuditi možnosti uživanja hrane in pijače v prodajalni ali pred njo. S prepovedjo nudenja živilskih izdelkov, ki so običajni za gostinsko ponudbo (v smislu strežbe in konzumacije), določba poudarja enega glavnih ločevalnih elementov med opravljanjem trgovinske in gostinske dejavnosti.