TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v točkah II d), e) in f), III, IV, V ter VI in se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II c) spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: »Ugotovi se, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo prihranki pri P. zavarovalnici pod polico št. ... na ime A. A. na dan 31. 10. 2016 v višini 19.272,74 EUR.«

III. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nerazveljavljenem in nespremenjenem delu (točki II a) in II b) izreka) potrdi.

IV. O stroških postopka na prvi in drugi stopnji bo odločeno s končno odločbo.

Tožnik pravilno navaja, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča o času nastanka temelji zgolj na datumu, ko je tožnik spremenil naslov prebivališča na toženkin naslov (2. 10. 2002). Do drugih navedb in dokazov se sodišče ni opredelilo. Za pravno priznanje zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena ZZZDR izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost; 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Tožnik je izpovedal, da je bil razlog za prijavo prebivališča na toženkinem naslovu višje povračilo za prevoz na delo. Prav tako je trdil, da s toženko nista dajala zunanjega videza, da sta mož in žena. Pritožnik utemeljeno izpostavlja tudi izpovedbo toženke, kjer je navedla, da je tožnik imel »zastonj ljubico in hotelsko življenje« ter da je prihajal zgolj konec tedna. To je le nekaj zatrjevanih dejstev in indicev, ki pa (lahko) imajo ključno vlogo pri zaključku, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Do teh okoliščin se sodišče prve stopnje ni opredelilo, kar predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je zaključek o tem, da naj bi zunajzakonska skupnost nastala že oktobra 2002, najmanj preuranjen.

Darilne pogodbe med zakonci ostanejo tudi po razvezi zakonske zveze v veljavi. Zakon ne določa avtomatizma, po katerem bi bile s trenutkom razveze darilne pogodbe razveljavljene, temveč je le od volje bivšega zakonca odvisno, ali bo uveljavljal vrnitev darila ali ne. ZZZDR v drugem odstavku 84. člena določa, da se darila morajo vrniti, kar pomeni, da je treba zahtevati vrnitev, torej izročitev darila nazaj darovalcu. Darovalec z ugotovitvenim zahtevkom ne more uspeti, ampak mora postaviti oblikovalni zahtevek oziroma zahtevek za vrnitev (izročitev) darila.