Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015, sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014 in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1545/2012 z dne 21. 11. 2013

1767. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015, sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014 in sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1545/2012 z dne 21. 11. 2013

Številka: Up-219/15-18

Datum: 19. 5. 2016

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Antona Romiha, Sevnica, ki ga zastopa Milena Marković, odvetnica v Ljubljani, na seji 19. maja 2016  

Sodba Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 181/2014 z dne 13. 1. 2015, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 112/2014 z dne 22. 5. 2014 in sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. I Pd 1545/2012 z dne 21. 11. 2013 se razveljavijo in zadeva se vrne Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.  

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika za plačilo odpravnine v znesku 224.290,00 EUR. Ugotovilo je, da je nadzorni svet tožene stranke pritožnika kot predsednika uprave odpoklical zaradi grobih kršitev obveznosti. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika zoper takšno odločitev. Vrhovno sodišče je zavrnilo njegovo revizijo. V obrazložitvi je navedlo, da ni bistveno, ali so bile kršitve, ki naj bi jih pritožnik storil, podrobno opisane v zapisniku seje nadzornega sveta in v sklepu o odpoklicu. Zavrnilo je tudi očitke pritožnika v zvezi z neizvedbo dokaznih predlogov.

Zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbama obeh nižjih sodišč vlaga pritožnik ustavno pritožbo. Uveljavlja kršitve človekovih pravic iz 14., 22. in 23. člena Ustave. V ustavni pritožbi nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, po katerem za odločitev o upravičenosti do odpravnine ni bistveno, ali so bile kršitve, ki jih je storil pritožnik, podrobneje opisane v zapisniku seje nadzornega sveta ali v sklepu o odpoklicu. Meni, da je takšno stališče arbitrarno in pomeni, da je bil pritožnik že od vsega začetka v neenakem položaju v primerjavi s toženo stranko. V zvezi s tem opozarja tudi na sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 195/2008 z dne 13. 9. 2011, iz katerega naj bi izhajalo, da se, če razlogi za odpoklic niso navedeni v sklepu o odpoklicu, šteje, da je bila uprava odpoklicana brez utemeljenih razlogov. Pritožnik tudi navaja, da mu v sodnem postopku ni bilo dovoljeno dokazovati, da očitanih grobih kršitev, zaradi katerih naj ne bi bil upravičen do odpravnine, ni storil. Obrazložitev Vrhovnega sodišča v zvezi s tem naj bi bila popolnoma nerazumljiva in protispisna. Kršitev 22. člena Ustave pritožnik uveljavlja tudi zato, ker naj bi sodišče v njegovi zadevi glede verodostojnosti listine, ki naj bi dokazovala njegovo sporno solastništvo v drugi družbi, zavzelo drugačno stališče kot v sklepu Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 133/2013 z dne 24. 2. 2014.