TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 1., 2. in 3. točka izreka odločbe župana Občine Dobrepolje, št. 35103-2/2019-4Pr z dne 26. 5. 2021, odpravijo.

II. V preostalem se tožba zavrne.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višja stroškovna zahteva tožeče stranke se zavrne.

Toženka je z izpodbijano odločbo ponovno v celoti odločala o tožnikovi pritožbi zoper odločbo z dne 26. 4. 2019, s 1., 2. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe (ki so identične 1., 2. in 4. točki izreka odločbe z dne 9. 10. 2019) pa je tako ponovno odločala o stvari, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno. Toženka je s tem kršila prepoved ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem), kot izhaja iz 158. člena Ustave ter četrtega odstavka 225. člena ZUP.

Pravilo, da se v primeru, če se postopek začne na zahtevo stranke, stroški odmerijo v breme stranke, ki je postopek začela, velja tudi, kadar stroške odmerja upravni organ druge stopnje. Drugi odstavek 118. člena ZUP, po katerem drugostopenjski organ odloči o stroških postopka, če zavrže ali zavrne pravno sredstvo ali sam odloči o zadevi, namreč za odločanje o stroških ne določa drugačnih pravil, kot pri takem odločanju veljajo na prvi stopnji (prvi odstavek 113. člena ZUP). Glede na opisano ureditev pa ZUP ne daje tudi nobene podlage za stališče, da je stranka upravičena do povračila stroškov, do katerih je prišlo zato, ker je bila prvotna odločitev upravnega organa nepravilna, oziroma po načelu uspeha v postopku. Ravnanje toženke, ki tožniku priglašenih stroškov postopka (stroškov za pravno zastopanje) ni priznala (in je odločila, da tožnik te trpi sam), je bilo po presoji sodišča pravilno in zakonito.