Odločba o ugotovitvi, da Zakon o duševnem zdravju ni v neskladju z Ustavo

2985. Odločba o ugotovitvi, da Zakon o duševnem zdravju ni v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-460/20-25

Datum: 28. 9. 2023

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 28. septembra 2023

Zakon o duševnem zdravju (Uradni list RS, št. 77/08) ni v neskladju z Ustavo.

Okrajno sodišče na Ptuju je odločilo, da se mladoletni nasprotni udeleženec sprejme v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda Dom Lukavci za obdobje enega leta, Domu Lukavci pa naložilo, da ga v roku treh dni pozove, da se zglasi v socialnovarstvenem zavodu. Zoper navedeno odločitev so se pritožili Dom Lukavci (v nadaljevanju udeleženec), odvetnica in najbližja oseba nasprotnega udeleženca. Višje sodišče v Mariboru je pritožbama udeleženca in odvetnice delno ugodilo ter izpodbijano odločitev v delu spremenilo tako, da se premestitev iz Zavoda za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja (v nadaljevanju ZUDV Dornava) opravi takoj, ko se bo v varovanem oddelku pri udeležencu sprostilo mesto. Sicer je pritožbi zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje, pritožbo matere nasprotnega udeleženca pa je zavrglo.

Predlagatelj pojasni, da je bilo v postopku odločanja o sprejemu mladoletnega nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve ugotovljeno, da med drugim občasno potrebuje umirjanje s posebnim varovalnim ukrepom, tj. fizičnim oviranjem. Uporaba posebnih varovalnih ukrepov pa naj bi bila (ob oddelkih pod posebnim nadzorom v psihiatričnih bolnišnicah) dovoljena le v varovanih oddelkih. Ker v Republiki Sloveniji še ni verficiranega varovanega oddelka za mladoletne osebe z več motnjami v duševnem funkcioniranju, naj bi bila odrejena namestitev v varovani oddelek za odrasle, čeprav zato niso bili izpolnjeni vsi pogoji iz 74. člena Zakona o duševnem zdravju (v nadaljevanju ZDZdr). Predlagatelj pojasni, da je sodišče prve stopnje tako odločitev sprejelo, ker je ugotovilo, da bi bile v nasprotnem primeru (če bi mladoletnik ostal v ZUDV Dornava) kršene človekove pravice (do življenja in zdravja) tistih, ki z njim prihajajo v stik v zunanjem svetu (drugi varovanci ZUDV Dornava, tamkajšnje zdravstveno in negovalno osebje, starši). Z nadaljnjo nastanitvijo v ZUDV Dornava pa bi bili kršeni tudi njegovi pravici do življenja in zdravja, saj naj ta zavod ne bi bil usposobljen za nudenje posebnih varovalnih ukrepov in naj mu tega glede na naravo svojega dela tudi ne bi mogel zagotoviti. Sodišče prve stopnje naj bi štelo, da je v konkretnem primeru namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda edina možna izbira, ta pa naj bi bila zanj tudi koristna. Predlagatelj pojasni še, da se je pritožbeno sodišče s tako presojo strinjalo, presodilo je le, da se namestitev opravi, ko se bo v varovanem oddelku sprostilo mesto. Namestitev v prezaseden varovani oddelek naj namreč ne bi bila sprejemljiva z vidika posega v ustavne pravice drugih uporabnikov tega oddelka.

Vrhovno sodišče je na predlog udeleženca dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Predlagatelj pojasni, da je udeleženec v reviziji opozoril, da kot posebni socialnovarstveni zavod opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe. Poudaril naj bi še, da ni verificiran za sprejem in obravnavo mladoletnih oseb in da ne izvaja usposabljanja, ki vključuje organiziranje in izvajanje posebnega vzgojno-izobraževalnega programa, v katerega je vključen tudi mladoletni nasprotni udeleženec.

Predlagatelj pojasni, da je bil nasprotni udeleženec v skladu z Zakonom o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 58/11 in 90/12 – ZUOPP-1) nameščen v ZUDV Dornava. Sodišči prve in druge stopnje naj bi ugotovili, da je navedeni zavod, potem ko je nasprotni udeleženec dopolnil starost 15 let, prekinil izvajanje posebnega programa vzgoje in izobraževanja, čeprav naj bi (po dostopnih podatkih) odločba o usmeritvi nasprotnega udeleženca še vedno veljala oziroma naj ne bi bila spremenjena. Nasprotni udeleženec naj bi bil tako po prekinitvi izvajanja navedenega programa v ZUDV Dornava zgolj nameščen. V postopku naj bi bilo ugotovljeno tudi, da je stanje nasprotnega udeleženca slabše kot ob sprejemu v zavod. Predlagatelj meni, da ZUDV Dornava nasprotnemu udeležencu ne more nuditi ustrezne (varne) namestitve, saj ne razpolaga z vsemi potrebnimi sredstvi (posebnimi varovalnimi ukrepi), ki naj bi bili po mnenju konzilija specialistov Univerzitetne psihiatrične klinike Ljubljana (v nadaljevanju UPK Ljubljana) z dne 31. 1. 2020 potrebni in uspešni. (Glej opombo 1)Zato naj bi se predlagatelj strinjal s stališčem sodišč prve in druge stopnje, da namestitev nasprotnega udeleženca v ZUDV Dornava ni (več) primerna niti z vidika varstva nasprotnega udeleženca niti z vidika varstva drugih varovancev zavoda kot tudi ne z vidika kadra zavoda in zavoda samega, ki naj bi bil morebiti celo prisiljen v nezakonito izvajanje prisilnih ukrepov.

Predlagatelj navaja, da se ZDZdr uporablja tudi za otroke in mladostnike. Določal naj bi tudi, da se mladoletnikom v času obravnave zagotavljata še posebna skrb in varstvo pravic. Predlagatelj pojasni, da je bil v zadnjih letih ustanovljen poseben varovani oddelek za otroško psihiatrijo. Država pa, čeprav naj bi bila na to večkrat opozorjena, v obstoječem sistemu socialnovarstvenih zavodov ni ustanovila posebnega varovanega oddelka za otroke. Da nameščanje otrok med odrasle varovance ni primerno oziroma celo ni dopustno, pa naj bi nenazadnje izhajalo že iz obstoječe ureditve institucionalnega varstva po Zakonu o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 23/07 – popr., 41/07 – popr., 57/12, 39/16, 29/17, 54/17, 28/19 in 82/23 – v nadaljevanju ZSV).

Predlagatelj navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-477/18, Up-93/18 z dne 23. 5. 2019 (Uradni list RS, št. 44/19, in OdlUS XXIV, 5) že ugotovilo, da je ureditev sprejema oseb z duševno motnjo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda v ZDZdr v neskladju z Ustavo, zlasti z 19. členom (pravica do osebne svobode) in 21. členom (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva). V navedeni odločbi naj bi Ustavno sodišče presojalo skladnost zakona in dopustnost ukrepa v izvršitveni fazi, upoštevajoč zlasti prostorske in kadrovske standarde v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov, ki so bili sicer primerni in namenjeni za nameščanje odraslih oseb. V tu obravnavani zadevi pa naj bi bilo treba odločiti o namestitvi mladoletnika, za katerega ustreznega zavoda oziroma institucije za namestitev v Republiki Sloveniji sploh ni. Takšna (ne)ureditev je po mnenju predlagatelja v nasprotju z Ustavo iz enakih razlogov, kot jih je Ustavno sodišče ugotovilo v odločbi št. U-I-477/18, Up-93/18, torej zlasti z 19. in 21. členom Ustave, pa tudi z 52. in 56. členom Ustave, ki zagotavljata varstvo in pravice invalidov in otrok. Tudi tokrat naj bi šlo za izvedbeno pravno praznino, ki pa po mnenju predlagatelja ne omogoča ustavnoskladne razlage in sodišča sili, da odločajo v nasprotju z zakonom. To pa naj bi bilo tudi v nasprotju s 125. členom Ustave, ki varuje neodvisnost sodnikov.

Predlagatelj meni, da gre v obravnavani zadevi za vprašanje sistemske rešitve za nameščanje otrok in mladoletnikov s hudimi duševnimi motnjami. ZSV naj namreč ne bi urejal institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov, kadar imajo ti tako težko motnjo v duševnem razvoju, da ni več možno njihovo usposabljanje v socialnovarstvenem zavodu za usposabljanje (54. člen ZSV). Očitno naj bi bilo, da država ni izvedla vsega, kar je potrebno za resnično (učinkovito) uresničevanje pravic pozitivnega statusa oseb z duševnimi motnjami in otrok s posebnimi potrebami. S tem naj bi prekomerno posegla v pravice obeh kategorij, tako invalidov kot otrok. Predlagatelj navaja, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-477/18, Up-93/18 zakonodajalcu očitalo, da se je pri določitvi ukrepa sprejema oziroma namestitve osebe v varovani oddelek osredotočil le na zasledovanje varstvenega cilja, ne pa tudi terapevtskega. Pri varstvu otrok in mladoletnikov s težkimi duševnimi motnjami pa naj bi očitno opustil tudi varstveni cilj, saj ni poskrbel niti za institucijo, ki bi bila primerna in usposobljena za njihovo namestitev. Predlagatelj zaključi, da obstaja na tem področju protiustavna izvedbena pravna praznina, ki je z ustaljenimi metodami pravne razlage ni mogoče zapolniti. Navaja, da se pri protipravnih ustavnih prazninah zastavlja vprašanje, kateri predpis je v neskladju z Ustavo, glede na obrazloženo pa predlaga, naj Ustavno sodišče oceni skladnost ZSV in ZDZdr z Ustavo.

Predlagatelj je Ustavnemu sodišču posredoval še sklep o prekinitvi postopka za dopustitev revizije do odločitve o zahtevi za oceno ustavnosti ZDZdr in ZSV glede dopustnosti namestitve mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Navedeni sklep je sprejel v postopku odločanja o dopustitvi revizije prvega udeleženca – Socialno varstvenega zavoda Hrastovec (v nadaljevanju SVZ Hrastovec), v katerega varovani oddelek naj bi se namestil drugi mladoletni nasprotni udeleženec. Okrožno sodišče v Ljubljani naj bi namreč na ugovor UPK Ljubljana (drugi udeleženec) zoper sklep o začasni odredbi izdalo sklep, s katerim je delno ugodilo ugovoru in izpodbijani sklep razveljavilo tako, da je odločilo, da se mladoletnik, ki je bil odvzet roditeljema, nameščen najprej v Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, nato pa z odločbo sodišča z dne 31. 10. 2020 v Center za mentalno zdravje UPK Ljubljana, namesti v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda najdlje do 19. 1. 2022. Za namestitev je določilo SVZ Hrastovec in sklenilo, da se ta opravi, ko bo izpraznjeno prvo mesto v zavodu. Predlagatelj v predloženem sklepu še navaja, da je sodišče prve stopnje določilo še stike med mladoletnikom in njegovima roditeljema in odločilo, da ta začasna odredba začne veljati z dnem njene izdaje in traja do pravnomočne odločitve o glavni stvari oziroma do drugačne odločitve sodišča, vendar najdlje do 19. 1. 2022, ter da pravno sredstvo zoper ta sklep ne zadrži izvršitve sklepa. Višje sodišče v Ljubljani naj bi zavrnilo pritožbi prvega in drugega udeleženca ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje. Prvi udeleženec je vložil predlog za dopustitev revizije glede pravnega vprašanja, ali je dopustna namestitev mladoletne osebe v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda. Iz navedb prvega udeleženca, povzetih v sklepu o prekinitvi postopka, izhaja, da je posebni socialnovarstveni zavod za odrasle, ki opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe, v skladu s prvim odstavkom 16. člena ZSV. Namestitev trinajstletnega otroka v tak zavod naj bi zato kršila tretji odstavek 16. člena ZSV, več določb Ustave (tudi 19. in 21. ter 52. in 56. člen), 3. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), drugi odstavek 6. člena Konvencije o otrokovih pravicah (Uradni list SFRJ, MP, št. 15/90; Akt o nostrifikaciji nasledstva glede konvencij Organizacije združenih narodov in konvencij, sprejetih v Mednarodni agenciji za atomsko energijo, Uradni list RS, št. 35/92, in MP, št. 9/92 – v nadaljevanju KOP) in 19. člen Konvencije o pravicah invalidov (Uradni list RS, št. 37/08, MP, št. 10/08 – v nadaljevanju MKPI). Prvi udeleženec še meni, da je sodišče prezrlo, da se z minimalno prilagoditvijo delovnega okolja (v smislu zagotovitve posebnega varovalnega ukrepa v občasnih primerih take potrebe) v primernem zavodu centra za usposabljanje, varstvo in delo lahko polno zagotovijo pravice mladoletnika do osebne svobode, osebnega dostojanstva, vzgoje in psihosocialne terapije, oskrbe, varstva in zdravljenja, ki bi potekalo v terapevtskem okolju, primerno in spodbudno naravnanem, s čimer se uresniči terapevtski in varstveni cilj ukrepa.

Državni zbor v odgovoru na zahtevo meni, da je zahteva neutemeljena, saj v ZSV in ZDZdr ni protiustavne pravne praznine. Pojasni, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena ZSV opravlja socialnovarstveni zavod za usposabljanje. Državni zbor navaja, da je država za učinkovito izvajanje pravice do socialne varnosti dolžna z normativno aktivnostjo oblikovati pravno podlago sistema socialne varnosti, določiti pravice, upravičence, pogoje in obseg dajatev, zagotoviti ustrezen sistem financiranja, vzpostaviti potrebno funkcionalno strukturo za delovanje sistema in zagotoviti tudi učinkovito uveljavljanje posameznih pravic, vključno z njihovim sodnim varstvom. Skladno z navedenim naj bi bila tudi storitev institucionalnega varstva opredeljena z ZSV in z na njegovi podlagi sprejetimi podzakonskim predpisi. Opredeljeno naj bi bilo, kdo lahko sprejme določeno odločitev in kdo je nosilec izvršilne funkcije, postopkovno pravo pa naj bi urejalo način nastanka konkretnih odločitev v postopku odločanja upravičenih oseb za uveljavljanje in varstvo pravice.

Državni zbor navaja, da je ZDZdr specialni predpis, ki ureja sistem socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja. ZDZdr naj bi tako določal sistem zdravstvene in socialnovarstvene skrbi na področju duševnega zdravja, nosilce te dejavnosti ter pravice oseb med zdravljenjem v oddelku pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, obravnavo v varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda in v nadzorovani obravnavi ter določal postopke sprejema osebe na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom psihiatrične bolnišnice, v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, v nadzorovano obravnavo in v obravnavo v skupnosti. Zdravstvene, socialnovarstvene ter druge storitve in programi, namenjeni osebam z duševno motnjo, katerih akutno bolnišnično zdravljenje, povezano z duševno motnjo, je končano oziroma zanje bolnišnično zdravljenje ni potrebno, naj bi se torej na podlagi ZDZdr izvajali v socialnovarstvenih zavodih. Državni zbor pojasni, da potrebe nekaterih izmed teh oseb narekujejo, da so nepretrgoma deležne posebne zaščite in varstva ter da socialnovarstvenega zavoda ne morejo zapustiti po lastni volji, zato se njihova obravnava izvaja v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov. ZDZdr naj bi predpisoval tudi postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda, ki se izvede s privolitvijo ali brez privolitve osebe pod pogoji, določenimi v 74. členu. Po mnenju Državnega zbora je v skladu z ZDZdr mogoča sodna odreditev sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda tudi za mladoletnike, saj zakon ne predpisuje različnih ukrepov za odrasle in otroke oziroma mladoletnike, temveč uporablja enoten termin oseba, ki zajema obe skupini posameznikov. Tudi pri mladoletnikih naj bi bile lahko podane take okoliščine, ki narekujejo njihovo obravnavo v varovanih oddelkih ob izpolnjenih zakonskih pogojih iz 74. člena ZDZdr.

Državni zbor meni, da ZDZdr možnosti za oblikovanje varovanih oddelkov ne omejuje na konkretne vrste javnih socialnovarstvenih zavodov, opredeljenih v ZSV. Navedeno naj bi pomenilo, da na zakonski ravni ni nobenih omejitev, da tudi v socialnovarstvenih zavodih za usposabljanje, ki izvajajo institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ne bi bili oblikovani varovani oddelki. Za oblikovanje takega oddelka pa naj bi bilo potrebno, da izvajalec socialnovarstvenih storitev izpolnjuje kadrovske, tehnične in prostorske pogoje, ki jih na podlagi ZDZdr določa Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucionalnega varstva ter centre za socialno delo ter o postopku njihove verifikacije (Uradni list RS, št. 97/09, 84/12 in 85/14 – v nadaljevanju Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih). Državni zbor pojasni še, da je že 24. 10. 2017 ob obravnavi Posebnega poročila Varuha človekovih pravic Republike Slovenije o kršitvah človekovih pravic oseb z duševno motnjo pri njihovem neprostovoljnem nastanjevanju in obravnavi v varovanih oddelkih socialnovarstvenih zavodov iz leta 2017 sprejel priporočilo, v katerem je Vladi med drugim priporočal, naj zagotovi ustrezne prostorske zmogljivosti v socialnovarstvenih zavodih in dovolj osebja, ki bo lahko zagotavljalo ustrezne socialnovarstvene programe. Po mnenju Državnega zbora veljavna zakonska ureditev daje tako vso potrebno podlago za zagotovitev mreže javne službe za institucionalno varstvo mladoletnikov ter zasleduje cilj posebnega varstva otrok in invalidov iz 52. in 56. člena Ustave, zato v ZSV in ZDZdr ni protiustavne pravne praznine.

Državni zbor še dodaja, da mora sodišče utemeljenost razlogov za sprejem mladoletnika v socialnovarstveni zavod presojati tudi v luči ustavnih določb, ki so namenjene posebnemu varstvu pravic otrok (56. in 52. člen Ustave). Slednje naj bi se neposredno uresničevale pri opredelitvi institucionalnega varstva otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju, ki ga opravljajo socialnovarstveni zavodi za usposabljanje, ki poleg storitev bivanja, organizirane prehrane in varstva ter zdravstvenega varstva obsega še usposabljanje po posebnem zakonu, oskrbo in vodenje. Pri odločanju o odreditvi sprejema mladoletnika v varovani oddelek je poleg posebnega varstva mladoletnika v skladu z navedenimi določbami Ustave po mnenju Državnega zbora treba smiselno upoštevati tudi 15. člen ZDZdr. Drugi odstavek 15. člena ZDZdr naj bi določal, da se mladoletnik praviloma ne sprejme na zdravljenje v oddelek pod posebnim nadzorom skupaj s polnoletnimi osebami, razen če bi bilo to zanj koristno. Ker obravnava v varovanem oddelku sicer kot milejši ukrep sledi istemu cilju kot zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom, tj. odvrnitvi nevarnosti, ki jo oseba zaradi duševne motnje povzroča sebi in/ali drugim, ter odpravi razlogov, zaradi katerih je bil ukrep odrejen, po mnenju Državnega zbora ni razloga, da 15. člen ZDZdr ne bi bil upošteven tudi v primeru odreditve sprejema mladoletnika v varovani oddelek, na način, da se ga lahko sprejme v varovani oddelek skupaj s polnoletnimi osebami, če bi bilo to zanj koristno.

Mnenje v zvezi z zahtevo je podala Vlada. Pojasni, da institucionalno varstvo otrok in mladoletnikov z zmerno, težjo ali težko motnjo v duševnem razvoju po tretjem odstavku 16. člena ZSV skladno s 54. členom ZSV opravljajo socialnovarstveni zavodi za usposabljanje. Skladno z 8. členom Pravilnika o standardih in normativih socialnovarstvenih storitev (Uradni list RS, št. 45/10, 28/11, 104/11, 111/13, 102/15, 76/17, 54/19, 81/19, 203/21, 54/22 in 159/22 – v nadaljevanju Pravilnik o standardih in normativih) naj bi institucionalno varstvo obsegalo osnovno in socialno oskrbo v skladu s tem pravilnikom in zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva. V skladu z isto določbo Pravilnika o standardih in normativih naj bi bili upravičenci do storitev institucionalnega varstva, ki jih izvajajo zavodi za usposabljanje, otroci, mladostniki in odrasle osebe do 26. leta starosti, ki so usmerjene v posebni program vzgoje in izobraževanja. Med te pa naj bi spadali tudi otroci, mladostniki in odrasle osebe z več motnjami (otroci, mladostniki in odrasle osebe z motnjo v duševnem razvoju ter s hudimi motnjami vedenja in osebnosti, gibalnimi in senzornimi oviranostmi in poškodbami glave).

Vlada še pojasni, da posebni socialnovarstveni zavod za odrasle na podlagi 51. člena ZSV opravlja posebne oblike institucionalnega varstva za odrasle duševno in telesno prizadete osebe po prvem odstavku 16. člena ZSV. Tudi Pravilnik o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucionalnega varstva (Uradni list RS, št. 38/04, 23/06, 42/07 in 4/14) naj bi se nanašal na institucionalno varstvo odraslih v obliki dnevnega ali celodnevnega institucionalnega varstva, ki se na področju socialnega varstva v skladu s predpisanimi standardi in normativi izvaja v okviru mreže javne službe, in naj bi določal pogoje za sprejem, premestitev in odpust uporabnikov. Iz 8. člena Pravilnika o standardih in normativih pa naj bi izhajalo, da so posebni socialnovarstveni zavodi namenjeni odraslim osebam z motnjami v duševnem razvoju, s težavami v duševnem zdravju, s senzornimi motnjami, motnjami v gibanju in z napredovalo kronično oziroma neozdravljivo boleznijo ob koncu življenja.

Vlada opozarja, da lahko na podlagi 41.c člena ZSV v okviru mreže javne službe izvajajo storitev celodnevnega institucionalnega varstva tudi javni zdravstveni zavodi, ki opravljajo zdravstveno dejavnost na sekundarni ravni, če se ta dejavnost opredeli v ustanovitvenem aktu zavoda in registrira v skladu s predpisi. Četrti odstavek navedenega člena naj bi tako določal, da se institucionalno varstvo v javnem zdravstvenem zavodu izvaja za osebe, ki so upravičenci po tem zakonu in predpisih, izdanih na njegovi podlagi, in pri katerih je akutno zdravljenje v tem zavodu zaključeno, vendar pa jim zdravstveno stanje ne omogoča samostojnega življenja niti z zagotovljeno zdravstveno in socialno obravnavo na domu, neposredna premestitev v institucionalno varstvo pa še ni možna.

Po mnenju Vlade socialnovarstvena zakonodaja ne določa pravne podlage za ustanavljanje varovanih oddelkov. Vlada opozarja, da je namestitev na varovanem oddelku socialnovarstvenega zavoda v skladu z ZDZdr začasne narave. Socialnovarstvena zakonodaja naj bi urejala institucionalno varstvo navedenih oseb in ne namestitve upravičenih oseb na varovane oddelke socialnovarstvenih zavodov s privolitvijo ali brez privolitve, ki naj bi bila urejena z ZDZdr. Vlada pojasni, da so na področju socialnovarstvene zakonodaje varovani oddelki navedeni v drugem odstavku h) naslova 8. člena Pravilnika o standardih in normativih. Skladno z drugim odstavkom 5. člena ZDZdr, ki določa, da kadrovske, tehnične in prostorske pogoje izvajalcev socialnovarstvenih programov in storitev ter izvajalcev obravnave v skupnosti ter postopek njihove verifikacije določi minister, pristojen za socialno varstvo, v soglasju z ministrom, pristojnim za zdravje, pa naj bi bil sprejet Pravilnik o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih.

Na zaprosilo Ustavnega sodišča je stališče o zahtevi podalo Ministrstvo za zdravje. Pojasnilo je, da doslej v mreži javne zdravstvene službe ni bil vzpostavljen noben oddelek za izvajanje celodnevnega institucionalnega varstva na podlagi 41.c člena ZSV.