TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zoper sklep o nadaljevanju zaradi stečaja prekinjenega postopka se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje toženo stranko pozvalo, da sporoči, ali je tožeča stranka v stečajnem postopku nad njo prijavila terjatev, ki jo uveljavlja v tem postopku, se zavrže.

III. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Stališče, da je sklep o nadaljevanju prekinjenega postopka procesni sklep in ni odvisen od presoje utemeljenosti tožbenega zahtevka, je zavzelo Vrhovno sodišče R Slovenije v sklepu II Ips 403/2010 z dne 17. 11. 2011. V odločbi, s katero je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, je pojasnilo, da ne glede na pojasnjevalno besedilo prvega odstavka 301. člena ZFPPIPP, zakonska določba ne vsebuje pravil za primere, ko se med pravdo začne stečajni postopek nad toženo stranko. Pravilo, ki v takšnih primerih narekuje prekinitev postopka, vsebuje 205. člen ZPP, citirani zakon pa v prvem odstavku 208. člena vsebuje tudi pravilo, kdaj se postopek nadaljuje. To se zgodi, ko upravitelj prevzame postopek ali ko ga sodnik povabi, naj to stori. Pravilna razlaga 301. člena ZFPPIPP narekuje zaključek, da ZFPPIPP kot kasnejši predpis ni derogiral prvega odstavka 208. člena ZPP (nasprotne pritožbene trditve so neutemeljene) in da se lahko postopek nadaljuje tudi s prevzemom s strani upravitelja. Po ZPP je prekinitev postopka zastoj v postopku in ne eden od načinov zaključka pravde. Po stališču Vrhovnega sodišča ZFPPIPP ne daje podlage za drugačno razlago tega instituta. Določba drugega odstavka 301. člena ZFPPIPP je jasna in nedvoumno ohranja procesno naravo sklepa o nadaljevanju postopka kot podlage za nadaljnje opravljanje procesnih dejanj oziroma za vodenje postopka. Določa le časovno gledano najzgodnejši trenutek, ko se postopek lahko nadaljuje. Obstoj pravočasnega upnikovega predloga za nadaljevanje postopka lahko tako vpliva le na odločitev o utemeljenosti zahtevka. Nasprotno stališče bi pomenilo, da v primeru, ko upnik predloga ne bi podal, (sploh) ne bi bilo podlage za nadaljevanje prekinjenega postopka in za odločitev o zahtevku.