TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Reviziji se ugodi ter se sklepa sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se ugotovi, da je za reševanje tega spora pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

Namen relativno strogih pogojev obličnosti je v varovanju pravne varnosti, v zagotovitvi, da stranke soglašajo z vsebino prorogacijskega sporazuma. Poleg tega iz ustaljene sodne prakse Sodišča EU izhaja, da so nacionalna sodišča pri obravnavi teh pogojev striktno vezana na avtonomno razlago določbe 23. člena Uredbe Bruselj I.

Vrhovno sodišče glede uporabe 23. člena Uredbe Bruselj I opozarja, da je z njo na sodišča prevaljena prvenstvena dolžnost ugotavljanja obstoja soglasja med strankami o vsebini prorogacijskega dogovora, ki mora biti torej jasno oziroma čim bolj določno izkazano.

V zvezi s presojo veljavnosti dogovora o pristojnosti po točki (a) prvega odstavka 23. člena Uredbe Bruselj I je pomembna ustaljena sodna praksa Sodišča EU, iz katere izhaja, da je pogoj pisnosti prorogacijskega sporazuma izpolnjen le, če je stranka v pogodbi izrecno opozorjena na inkorporacijo prorogacijske klavzule v Splošnih pogojih poslovanja.

Ker tožena stranka ni zatrjevala ustaljenega poslovnega odnosa med pravdnima strankama, na podlagi katerega bi bila tožeča stranka že (predhodno) seznanjena z vsebino spornih Splošnih pogojev poslovanja, sporni dogovor o pristojnosti ni veljaven niti na podlagi točki (b) prvega odstavka 23. člena Uredbe Bruselj I.

Tožena stranka ni uspela dokazati, da je bil sporni dogovor o pristojnosti sklenjen v običajni obliki, skladni z mednarodnimi trgovskimi običaji, na podlagi katerih bi bila tožeča stranka dolžna vedeti za način izbire pristojnosti in posledično za vsebino prorogacijske klavzule. Sicer pa je tudi v okviru mednarodnega trgovinskega poslovanja potrebno nuditi ustrezno varstvo šibkejšemu gospodarskemu subjektu, ki praviloma pristane na že vnaprej oblikovane splošne pogoje poslovanja, če tovrstna praksa očitno vodi v spregled prorogacijske klavzule.