TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Tožnik ne razpolaga z dokumentacijo, ki bi dokazovala poslovno sodelovanje s podjetjem A. iz Lichtensteina, ki je izstavilo računa. Zgolj pavšalno zatrjevanje, da so s tem podjetjem sodelovali ter da je nastal posel projektiranja, pa ne zadosti za davčno priznavanje stroškov storitev posredovanja in sodelovanja za pridobitev posla projektiranja in izstavitev računov v znesku 1.500.000,00 EUR. Čim je pa tako, je pravilen tudi zaključek, da se odhodki po spornih računih davčno ne priznajo.

Zgolj na podlagi računov, na podlagi katerih je direktor uveljavljal povračilo stroškov goriva in ki jih je predložil tožnik, ni mogoče ugotoviti, ali so bila potovanja dejansko opravljena za službene potrebe. Ker računi niso listine, iz katerih bi bilo mogoče razbrati namen potovanja, kraj potovanja oz. prvostopenjski organ ni mogel ugotoviti obsega službenih potovanj, oziroma, do kakšnih povračil je bil direktor upravičen, je odločitev, da se za navedena povračila dodatno obračunajo obveznosti od osebnih prejemkov pravilna.

Potrjena prisilna poravnava učinkuje na terjatve upnikov do dolžnika, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, vendar šele s pravnomočnostjo sklepa o potrditvi prisilne poravnave preneha upnikova pravica uveljavljati plačilo v sodnem ali drugem postopku, ki ga vodi pristojni državni organ, zneska navadne terjatve iz četrtega odstavka 212. člena ZFPPIPP v višjem deležu od tistega, določenega v potrjeni prisilni poravnavi in pred potekom rokov za plačilo, določenih v potrjeni prisilni poravnavi. Ker prisilna poravnava v danem primeru ob izdaji odločbe še ni bila potrjena oz. zaključena, je bila tožniku pravilno naložena v plačilo celotna davčna obveznost.