TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se glasi:

"I. Toženka je dolžna v roku 15 dni plačati tožniku znesek 237,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dne 17. 1. 2018 do plačila.

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni povrniti tožniku stroške postopka v znesku 930,50 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, svoje stroške postopka pa krije sama.

III. Stranska intervenientka sama krije svoje stroške postopka."

II. Toženka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbe v znesku 222,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.