TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama obtoženega A. A. in njegovega zagovornika se delno ugodi in se izpodbijana sodba tudi po uradni dolžnosti spremeni:

1. v opisu kaznivega dejanja v točki I izreka tako, da se:

- za besedilom "zaračunala "dela po pogodbi z 12. 4. 2007 za [...]" v znesku 207.600 evrov" doda besedilo "(znesek 173.000,00 evrov, povečan za 20 % DDV)";

- besedilo "protipravno premoženjsko korist družbi E. E. v znesku 207.600 evrov" nadomesti z besedilom "protipravno premoženjsko korist družbi E. E. v znesku 173.000 evrov";

2. v odločbi o kazenskih sankcijah tako, da se obtoženemu A. A. izrečena kazen zniža na eno leto in en mesec zapora ter obtoženemu B. B. izrečena kazen zniža na sedem mesecev zapora.

II. V odločbi o premoženjskopravnem zahtevku, kolikor se nanaša na obtožena A. A. in B. B., se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. V ostalem se pritožbi obtoženega A. A. in njegovega zagovornika ter pritožba zagovornika obtoženega B. B. v celoti kot neutemeljene zavrnejo in se v nespremenjenih in nerazveljavljenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi A. A. je neupravičeno odobril plačilo računa družbi E. v znesku 207.600 EUR, ki vključuje tudi DDV v znesku 34.600,00 EUR. Pritožnika imata prav, da zneska DDV pri izračunu premoženjske koristi oziroma škode ni mogoče upoštevati. Za družbo Č. kot davčno zavezanko za DDV je bil znesek DDV odbitna postavka (vstopni DDV), zato ji v tej zvezi ni mogla nastati nobena škoda, družba E. pa s prejemom zneska DDV, ki ga je v okviru računa plačala družba Č., ni pridobila nobene premoženjske koristi, saj je znesek DDV treba odvesti davčnemu organu. Višino pridobljene protipravne premoženjske koristi oziroma povzročene škode tako lahko predstavlja le znesek brez vštetega zneska DDV po računu družbe E., to je znesek 173.000,00 EUR.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da v obravnavanem primeru obrazložitev odločitve o premoženjskopravnem zahtevku ne ustreza navedenim zahtevam 22. člena Ustave. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje obveznost obtožencev glede plačila premoženjskopravnega zahtevka obrazložilo s tem, da sta obtoženca povzročila škodo in da je podlaga za prisojo premoženjskopravnega zahtevka njuna kazenska odgovornost, ki pa, kot je bilo že opozorjeno, sama po sebi ne zadostuje za nastop civilnopravnih posledic. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da so za presojo škode upoštevne določbe OZ o povrnitvi škode, vendar pa zgolj ta navedba za obrazložitev odločitve o premoženjskopravnih zahtevkih ne more zadostovati. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, za katero vrsto odškodninske odgovornosti naj bi šlo, katere so predpostavke te odgovornosti in zakaj so v konkretnem primeru podane.