TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sporna javna dražba ni potekala povsem običajno: sodišče je odredilo odmor (na predlog enega izmed dražiteljev) neposredno po tem, ko je toženka po začetku javne dražbe ob 11.28 ponudila izklicno (najnižjo) ceno, torej že pred tem, ko bi drugi dražitelji oddali svojo ponudbo. Potek dražbe, ko je eden od več dražiteljev ponudil najnižjo (izklicno) ceno, je bil pričakovan in ni mogel biti presenečenje za nikogar. Izhajajoč iz namena odmora med javno dražbo, katerega namen je razmislek, zlasti o ponudbi višje cene (pooblaščenec dražitelja na primer lahko v tem času pridobi navodila dražitelja), je odmor logičen, ko je cena že pomembneje zvišana - tedaj ponudnik v resnici potrebuje nekaj minut za odločitev, ali naj ponudi (še) višjo ceno.

Sporno dogajanje v povezavi z dejstvom, da po odmoru nihče od dražiteljev ni ponudil višje cene, sicer ni neposredni dokaz o nezakonitem dogovarjanju med (vsaj nekaterimi) dražitelji v času odmora, lahko je le indic, na podlagi katerega bi sodišče v povezavi z neposrednimi dokazi ali z drugimi indici sklepalo o resničnosti tožničinih trditev o dogovoru med ponudniki. Edini neposreden dokaz za dokazovanje tega pravno pomembnega dejstva bi bilo zaslišanje tistih, ki so pri tem dogovarjanju sodelovali, torej ponudnikov na sporni dražbi. Prav njihovo zaslišanje (razen zaslišanje osebe, ki je dražila za toženko) pa je predlagala tožnica. To je od sodišča prve stopnje zahtevalo previdnost in posebno preudarnost pri odločanju, katere dokaze bo izvedlo oziroma izvedbo katerih dokazov bo zavrnilo.

Nižji sodišči sta tožničine trditve o domnevnem dogovarjanju med dražitelji prestrogo ocenili kot pavšalne. Nepravilno je tudi stališče sodišča druge stopnje o nesubstanciranosti dokaznega predloga z utemeljitvijo, da tožnica ni zatrjevala, kakšen naj bi bil dogovor med dražitelji. Tožnica je namreč navedla, na podlagi katerih okoliščin sklepa, da je med dražitelji prišlo do dogovora in posledično usklajenega ravnanja, zato je bila sporna nepremičnina kupljena za veliko nižjo ceno, kot bi bila sicer, če bi se dražba nadaljevala brez odmora. To logično predpostavlja, da so se dražitelji dogovorili, da bo nepremičnino kupila toženka po najnižji (izklicni) ceni. Ker tožnica na dražbi ni bila prisotna, ji bolj natančna vsebina morebitnega dogovora med dražitelji ni mogla biti znana.

Zahteva po substanciranosti mora biti v sorazmerju z možnostjo stranke do dostopa informacij. S tem ko je sodišče prestrogo razlagalo tožničino dolžnost glede trditvenega bremena, ji je naložilo nesorazmerno breme, ki ga objektivno gledano in kljub dolžni skrbnosti sploh ni mogla izpolniti. Postavljena je bila v položaj, ko je bilo na njej dokazno breme, a ji je bila hkrati odvzeta realna možnost, da svoje trditve dokaže.