TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Vrhovno sodišče v zvezi z navedbami zagovornika glede zakonskih znakov kaznivih dejanj, opisanih pod točko II in III sklepa preiskovalne sodnice, poudarja, da gre pri pravni kvalifikaciji in obstoju zakonskih znakov (točno določenega) kaznivega dejanja za vprašanja, ki jih sodišče ugotavlja šele v nadaljnjih fazah kazenskega postopka, za odreditev pripora pa zadošča, da sodišče ugotovi, da obstajajo v zadevi, ki jo obravnava, takšni podatki in dokazi, ki kažejo na kar največjo stopnjo verjetnosti, da naj bi obdolženec storil očitani (kaznivi) dejanji. Vrhovno sodišče pritrjuje obrazložitvi zunajobravnavnega senata, da iz opisa dejanja pod točko II sklepa preiskovalne sodnice izhaja, da je obdolženec dejanje storil kot član hudodelske združbe za izvedbo takih dejanj, pri čemer je vsak izmed članov imel določeno vlogo, ki je opisana v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi opis dejanja pod točko III sklepa preiskovalne sodnice vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja po drugem odstavku 186. člena KZ-1, saj je v opisu navedeno, da je obdolženec tajnima delavcema policije ponujal naprodaj prepovedano drogo v gostinskem lokalu bar H., s čimer je v zadostni meri konkretiziran zakonski znak javnega lokala. Ob upoštevanju, da se v obravnavani zadevi izpodbija sklep o odreditvi pripora, sta se tako preiskovalna sodnica kot zunajobravnavni senat v zadostni meri opredelila do vseh zakonskih znakov obravnavanih kaznivih dejanj, zato uveljavljani kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in prvega odstavka 395. člena ZKP nista podani (točki 7-8 sklepa zunajobravnavnega senata in točka 5 sklepa preiskovalne sodnice). Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata o obstoju utemeljenega suma, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta zaključila, da je pripor za konkretnega obdolženca sorazmeren in neogibno potreben ukrep (točka 11 obrazložitve sklepa zunajobravnavnega senata in točka 6 obrazložitve sklepa preiskovalne sodnice). Glede na zgoraj navedene okoliščine je odreditev pripora tudi po presoji Vrhovnega sodišča neogibno potrebna za zagotovitev varnosti ljudi in njihovega zdravja kot tudi za odvrnitev pobega obdolženca; poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode pa je prav tako sorazmeren s potrebo po zagotovitvi varnosti ljudi. Ker se zagovornikove navedbe glede kršitve pravice do družinskega življenja in preživljanja ne nanašajo na obdolženca, za obravnavano zadevo niso relevantne. Preiskovalna sodnica je obrazložila, da ogrožanja varnosti ljudi ni mogoče preprečiti z milejšimi ukrepi, prav tako ni pričakovati, da bi obdolženec (glede na zgoraj navedene okoliščine) milejši ukrep spoštoval. Po ustaljeni sodni praksi zaključek o neizogibni potrebi po odreditvi pripora implicira tudi ugotovitev, zakaj za dosego tega namena ni primernejša odreditev milejšega ukrepa, zato kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP ni podana. Tako se izkaže, da vložnik zahteve ponuja drugačno oceno okoliščin, ki so botrovale takšnemu zaključku preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata, s čimer uveljavlja nedopusten razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP).