TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Upnik je pridobil izvršilni naslov in je sodišče na njegovi podlagi dovolilo izvršbo za dosego nadomestnega dejanja, založen pa je bil tudi predujem v skladu z drugim odstavkom 225. člena ZIZ. Sedaj je nadaljevanje postopka stvar upnika, ki ga je sodišče pooblastilo, da na dolžnikove stroške izvedbo del zaupa nekomu drugemu. To, da navedena določba govori o dolžnikovih stroških, seveda še ne pomeni, da bi upnik izvedbo potrebnih del vnaprej plačeval iz založenega predujma, običajno je namreč, da v sodnih postopkih vnaprej stroške plača sama stranka (tako npr. prvi odstavek 38. člena ZIZ in 152. člen ZPP). Besedna zveza »na dolžnikove stroške« pomeni, da bo stroške teh del, ko se bo napravil končni obračun in ko bo sodišče preverilo upravičenost stroškov, ki (in ko) jih bo priglasil upnik, kril dolžnik. Namen predujma je zgolj ta, da si upnik s tem zagotovi, da bo stroške opravljenih del res pokril dolžnik in da mu ne bo treba na koncu še predlagati izvršbo za izterjavo tako nastalih stroškov. Dokončen sklep o višini stroškov po opravljenih dejanjih sodišče praviloma sprejme na podlagi računov za opravljena dejanja, po potrebi pa tudi na podlagi ocene sodnega izvedenca. Bistveno je torej, da se po opravljenih dejanjih preveri upravičenost priglašenih stroškov in šele na tej podlagi s sklepom tudi odmerijo nadaljnji izvršilni stroški, potem pa se priznani stroški nakažejo iz založenega predujma upniku. Vse to v ničemer ne omejuje pravice upnika do učinkovite izvršbe: kot je že bilo rečeno, je v trenutni fazi postopka realizacija izvršilnega naslova v rokah upnika. Iz že opisanih razlogov pa upnik stroškov, ki mu bodo s tem nastali, ne more črpati iz predujma.