TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se zavrne in se v točki I izreka ter v delu točke II izreka, v katerem je bilo odločeno, da dolžnica sama nosi svoje stroške ugovornega postopka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu pravilno in ustrezno pojasnilo, da so dejstva, ki jih je dolžnica zatrjevala v ugovoru po izteku roka, nastopila že pred izdajo sklepa o izvršbi. Prav tako je pravilno ugotovilo, da dolžnica v ugovoru po izteku roka ni izkazala, da v njem navedenih dejstev brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi in posledično na podlagi drugega odstavka 56. člena ZIZ ugovor po izteku roka utemeljeno zavrglo.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje v izvršilnem postopku po uradni dolžnosti paziti na to, ali je bil dolg na način, ki ga je zatrjevala dolžnica (tj. s kompenzacijami, opravljenimi med upnikom in glavnim dolžnikom) že v celoti poravnan. Po pravnomočnosti sklepa o izvršbi mora sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti paziti na morebitno prenehanje veljavnosti izvršilnega naslova, ki je podlaga za izterjavo terjatve, glede katere se vodi izvršba (prvi odstavek 76. člena ZIZ), prav tako pa tudi, ali je bila terjatev morebiti poplačana v okviru izvrševanja sklepa o izvršbi. Morebitno prenehanje terjatve, ki izhaja iz izvršilnega naslova, še pred vložitvijo predloga za izvršbo, na podlagi izvedenih plačil glavnega dolžnika oziroma s kompenzacijo med glavnim dolžnikom in upnikom, pa se upošteva le na ugovor dolžnika, ki mora biti vložen pravočasno (drugi odstavek 56. člena ZIZ).