TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Tožnik s tem, ko je že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe uveljavljal socialno-ekonomske vidike diskriminacije ni navajal dejstev, ki bi bila nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, kot je zmotno navedla toženka, ampak je njegova prošnja v zvezi z zatrjevanim diskriminatornim ravnanjem zoper Berbere neutemeljena, ker tožnik ni uspel izkazati dovolj konkretnih dejanj, uperjenih zoper tožnika na omenjenih relevantnih področjih dostopa do trga dela, nastanitve, dostopa do šolanja in drugih javnih dobrin, kot je nujno zdravstveno varstvo, socialna pomoč, pridobitev osebnih dokumentov, ki bi z zadostno intenzivnostjo onemogočile uresničevanje človekovih pravic, ki bi predstavljale hudo kršitev človekovih pravic v smislu prvega odstavka 26. člena ZMZ-1.

Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP, bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Maroko doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih.