TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi toženih strank se ugodi in se izpodbijani del sodbe (I. točka izreka sodbe) ter izpodbijani del sklepa spremenita tako, da se glasita:

„Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi:

„Tožene stranke so dolžne prvotožeči stranki plačati odškodnino v višini 27.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 6. 2009 dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo.“

Prvotožeča stranka je dolžna toženim strankam povrniti stroške v višini 2.406,00 EUR v roku 15 dni, pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje.“

Pritožba mladoletne A.A. se zavrže.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v podobnem primeru že zavzelo stališče, da si upnik zaradi solidarne odgovornosti dedičev lahko sam izbere, ali bo zahteval izpolnitev od vseh ali le od nekaterih dedičev – če upnik s tožbo ne zajame vseh dedičev, gre to lahko samo na njegovo škodo in ne na škodo sodedičev. V skladu z določbo 132. člena ZD dediči vstopijo v vse zapustnikove podedljive pravice in obveznosti že v trenutku njegove smrti in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju, zato dediči s trenutkom smrti zapustnika vstopijo v vsa zapustnikova pravna razmerja, tudi v procesna. Če dediči pozneje formalno vstopijo v pravdo, tak vstop nima konstitutivnega, ampak le deklaratorni značaj. Dokazno breme, kdo je dedič pokojnega toženca, nosi prvotožeča stranka, zato sodišče ni dolžnosamo ugotavljati, kdo so dediči pokojnega toženca. Prvotožeča stranka svoje tožbe ni razširila na četrto dedinjo prvotnega toženca, zato je ni mogoče upoštevati v izreku sodbe.

Prvotni (pokojni) toženec je ravnal protipravno, ko je v času delovnega razmerja pri prvotožeči stranki sodeloval pri ustanavljanju novega časopisa, ko se je dogovarjal pri naročniku glede pogojev in možnosti uspeha novega časopisa na javnem naročilu in bil v ponudbi za javno naročilo naveden kot kontaktna oseba ter glavni in odgovorni urednik ter nagovarjal sodelavce pri prvotožeči stranki k sodelovanju z novim časopisom. S svojimi ravnanji je bistveno pripomogel k popolnosti ponudbe konkurenčnega ponudnika, in sicer v času, ko je bil zaposlen pri prvotožeči stranki. Vsa njegova ravnanja zato pomenijo kršitev konkurenčne prepovedi iz 37. člena ZDR, za katere velja 3-mesečni subjektivni rok za vložitev tožbe za odškodnino. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da prvotni toženec odgovarja tudi po načelih splošne odškodninske odgovornosti v okviru splošnega zastaralnega roka. Pravica delodajalca do odškodnine za škodo, ki izvira iz konkurenčne prepovedi, ki je zastarala, ne more konvalidirati tako, da bi delodajalec odškodnino lahko zahteval tudi na podlagi splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.