TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je natančno in obširno ter pravilno pojasnilo vsebino pojasnilne dolžnosti (komercialne) banke pri prodaji (tu podrejenih) obveznic, v okviru relevantnih določb področne zakonodaje (Zakona o trgu finančnih instrumentov, Direktive Sveta 93/13/EGS o nedovoljenih potrošniških pogojih, Zakona o varstvu potrošnikov). Pri tem vprašanju gre za vprašanje, ali so bile v predpogodbeni fazi sklepanja pogodbe in naknadnega vplačila ter vpisa obveznic stranki, ki se je odločala o tem, da bi postala imetnik podrejenih obveznic, s strani banke podane zadostne informacije za sprejem odločitve. Gre zlasti za vprašanje, ali je banka tožniku ustrezno pojasnila pravne lastnosti tega podrejenega finančnega instrumenta v primerjavi z hranilnimi vlogami in z navadnimi obveznicami banke. Pojasnilna dolžnost kot korekcija informacijskega neravnotežja, izvedena v predpogodbeni fazi, predstavlja obveznost banke, da nasprotno stranko na jasen in pregleden način informira o okoliščinah sklenitve pogodbe, tako da lahko stranka razume možna tveganja, povezana z naložbo.

Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da pojasnilna dolžnost pri prodaji podrejenih obveznic ni primerljiva s pojasnilno dolžnostjo bank v primerih kreditojemalcev v CHF, kar je nenazadnje razbrati tudi iz navedene odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 5/2020, ki opredeljuje, s čim se zadosti pojasnilni dolžnosti pri prodaji spornih obveznic. Gre sicer za podobno vprašanje, a zadeve ni mogoče primerjati že zato, ker gre za različna položaja, v katerih so uporabljeni različni finančni instrumenti. Dolžnost banke pri prodaji obveznic je v zagotovitvi vseh potrebnih informacij tako glede njihove narave kot glede z njo povezanih tveganj. Aktivna obveznost informiranja je lahko podana tako ustno kot pisno, tudi s pomočjo prospekta, na podlagi česar lahko stranka sprejme poučeno in preudarno ter prostovoljno odločitev. Banka ni dolžna preverjati, ali se je nasprotna stranka s ponujenimi potrebnimi informacija seznanila in jih (natančno) preučila. Pomembno je, da so bile različne informacije bodočemu imetniku (pred kasnejšim sprejetjem odločitve) dostopne.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da toženka ni obvestila tožnika o možnosti izgube podrejenih obveznic izven stečaja banke, in takšne poučitve tudi ni obsegala vsebina prospekta. A pritožbeno sodišče soglaša z razlogi in zaključki sodišča prve stopnje, da ob izdaji prospekta in ob sklenitvi pogodbe za nakup podrejenih obveznic takšna možnost prenehanja kvalificirane obveznosti toženke ni bila predvidena. Pravna podlaga, ki je omogočala sprejetje izrednih ukrepih, kakršni so bili izrečeni s sporno odločbo BS, je bila v slovenski pravni red vnesena šele z novelo Ban-1L z dne 12. 11. 2013. Nacionalna naloga zakonodajalca je bila, da predpiše ukrepe in pogoje za izrek takih ukrepov. Direktiva 2001/24/ES z dne 4. 4. 2001 ni predstavljala neposrednega pravnega temelje za izrek takih ukrepov. Pred spremembo ZBan-1L se je lahko BS v primeru, ko komercialna banka postane nesposobna za poslovanje, odzvala s predlogom stečaja banke, šele spremenjeni zakon pa je omogočil, da se odzove tudi z izrednim ukrepom izbrisa obveznic, s katerim prepreči stečaj. Prospekt za prodajo obveznic X. je bil izdan pred spremembo zakonodaje in je povsem logično, da toženka ni mogla opozoriti tožnika na možnost izbrisa obveznic izven stečaja, torej na izredni regulacijski ukrep. Spremenjeni pogoji za prenehanje obveznosti banke so bili posledica spremenjene zakonodaje. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vsebina Direktive ni nalagala dolžnosti ureditve reorganizacijskih ukrepov za ponovno vzpostavitev ustreznosti bank, s katerimi bi za to pristojni sodni ali upravni organi znižali terjatve tretjih oseb, zlasti pa ne, kakšne ukrepe konkretno, naj posamezna država članica predpiše in kakšni so pogoji za njihov izrek. Omenjena vprašanja so bila prepuščena nacionalnemu pravu posamezne države članice. Da izrek prenehanja kvalificiranih obveznosti banke, ki sledi izbrisu obveznic, ob nastanku razmerja, torej ob izdaji obveznic, ni bil niti pogodbeno niti zakonsko predviden, je potrjeno tudi v odločbi VS RS II Ips 173/2017.