TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbama se delno ugodi in se izpodbijana sodba:

razveljavi v drugem odstavku II. točke izreka glede gotovine 2.500 EUR, v tretjem, četrtem in petem odstavku II. točke izreka ter v IV. točki izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

spremeni v drugem odstavku II. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje tožnice in prvega toženca spadajo: pohištvo dveh otroških sob (2008), pralni stroj B. (2004), hišni kino (2007), računalnik (2006) in steklokeramična plošča v kombinaciji s plinskim štedilnikom (2008), ter v prvem odstavku V. točke izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna tožnici plačati 3.300 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 2. 2015.

II. V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem, a izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

V situaciji, ko sta pravdni stranki enakovredno skrbeli za otroke in gospodinjstvo, se mora okoliščina, da je imel eden od njiju bistveno višje dohodke (prav to zatrjuje toženec), odraziti v večjem deležu na skupnem premoženju.

Pri oceni koristi v denarju (kadar naturalna restitucija ni mogoča) je čas, ki je odločilen za preračunavanje koristi v denarni znesek, čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ne čas razpada zakonske skupnosti. To terja pravilna uporaba določbe 190. člena OZ o neupravičeni pridobitvi. Gre za valorizacijo terjatve, ki je po svoji naravi nečista denarna terjatev, pri nečistih terjatvah pa višina ni določena vse do trenutka sodne odločbe. Nima sicer pritožnica prav, ko se zavzema za to, da bi moralo sodišče zaradi tega ponoviti dokazovanje z drugim izvedencem. Vprašanje trenutka, ki je odločilen za oceno koristi v denarju, namreč ni strokovno, ampak pravno vprašanje; sodišče mora izvedenca ustrezno usmeriti, ko mu postavi nalogo.