TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni v II. točki izreka tako, da se glasi:

„II. Tožeči stranki sami krijeta svoje stroške postopka, toženi stranki pa sta dolžni povrniti stroške postopka in sicer A.A. znesek 112,09 EUR, B.B. pa znesek 95,44 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila.“

Pritožba tožečih strank se zavrne in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške in stroške odgovora na pritožbo.

KP tožene stranke je bila sprejeta 18. 3. 1993, to je po uveljavitvi ZNOIP, zato je določba 30. člena KP tožene stranke (javnega zavoda), ki se nanaša na višino regresa za letni dopust, nična, ker je v nasprotju s kogentnimi določbami ZNOIP. Prvi odstavek 13. člena ZNOIP je namreč določal, da se regres za letni dopust za leto 1993 izplača največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu Republike Slovenije. Določba 1. odstavka 30. člena KP tožene stranke o tem, da delavcu pripada regres za letni dopust v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa, je v nasprotju s kongentno zakonsko določbo prvega odstavka 13. člena ZNOIP. V skladu s prvim odstavkom 103. člena takrat veljavnega ZOR je nična pogodba, ki nasprotuje prisilnim predpisom. ZNOIP ima značaj prisilnega predpisa, ki je omejil višino regresa za letni dopust, s KP tožene stranke pa je bilo že po začetku veljavnosti zakona to vprašanje urejeno v nasprotju z določbo 13. člena ZNOIP.