TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče RS je v sporu z mednarodnim elementom pristojno za sojenje, kadar je njegova pristojnost določena z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Če v zakonu ali mednarodni pogodbi ni izrecne določbe o mednarodni pristojnosti za določeno vrsto spora, je sodišče RS pristojno za sojenje v tovrstnem sporu tudi tedaj, kadar njegova pristojnost izvira iz določb o krajevni pristojnosti (29. člen ZPP). Če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev ni pristojno sodišče RS, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča RS odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila (tretji odstavek 18. člena ZPP).

Uporaba ZMZPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Pravila ZMZPP so namreč subsidiarne narave (glej 4. člen) in se uporabijo le za razmerja, ki niso urejena v drugem zakonu ali v mednarodni pogodbi. V konkretnem primeru pa so izpolnjeni pogoji za uporabo Uredbe: toženkino stalno bivališče je na Malti, ki je članica EU (6. člen); gre za civilno zadevo, za katero se Uredba uporablja (1. člen); tožba je bila vložena po 10. 1. 2015 (81. v zvezi z 66. členom) in to pred sodiščem v Sloveniji, ki je članica EU.

Ker tihi dogovor o pristojnosti temelji na namerni odločitvi strank spora o tej pristojnosti, za odsotno toženko, ki za postopek ne ve, ni mogoče šteti, da je vanjo privolila.

Zaključek sodišča prve stopnje, da toženka v pristojnost slovenskega sodišča ni privolila in je zato njen ugovor, dan v odgovoru na tožbo, pravočasen, je, čeprav iz drugačnih razlogov, pravilen.

Od pravilnosti presoje, da gre v konkretnem primeru za potrošniški spor v smislu 1. točke 17. člena Uredbe, je odvisna tudi pravilnost stališča sodišča prve stopnje, da je dogovor o pristojnosti, ki sta ga pravdni stranki sklenili pred začetkom spora, ob upoštevanju 19. člena Uredbe, neveljaven.

Ker v konkretnem primeru ni podana ne izključna pristojnost ne pristojnost na podlagi tihe privolitve, prav tako pa ne gre za potrošniški spor, je moralo pritožbeno sodišče presoditi, ali je pristojnost sodišča RS morda veljavno dogovorjena. Odgovor je pritrdilen.