TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Predhodna prijava premoženja ni pogoj za uvedbo postopka. K prijavi premoženja se po določbah 69. člena ZDavP-2 lahko pozove zavezanca šele, ko se ugotovi, da gre za primer iz 68. člena istega zakona.

Organ prepričljivo zaključi, da tožnik posojilnega razmerja ni dokazal, zato je njegova trditev o obstoju posojila v znesku 80 000,00 EUR pri ugotavljanju prirasta premoženja ne upošteva. Tožnik ima prav, ko navaja, da ne more biti za odločitev bistveno, da obveznosti iz naslova posojila ni navedel že v teku postopka, nima pa prav, ko trdi, da okoliščina o tem, kdaj je bila s posamičnim dejstvom seznanjena tožena stranka, ne sme vplivati na presojo. Tudi okoliščine v tej zvezi so lahko relevantne za odločitev, še zlasti ob dejstvu, da tožnik tudi v tožbi ne pojasni, zakaj je posojilo prvič omenil v pripombah. Prav tako ima tožnik prav, ko navaja, da rok vračila, obrestna mera in zavarovanje posojila niso bistveni elementi posojilnega razmerja. Ugotavlja se le, da sklenitev posojilne pogodbe brez navedenih elementov z vidika posojilodajalca oziroma z ekonomskega vidika ni razumljiva. Isto velja glede (ustnega) sklepanja posojilne pogodbe. Kljub temu, da ne gre za kršitve zakona, pa vse navedeno predstavlja niz okoliščin, ki vzbujajo dvom v obstoj posojilnega razmerja, in ki ob upoštevanju ugotovitve, da gre pri zatrjevanem posojilnem razmerju za poslovanje z gotovino ter da o toku denarja ni listinskih dokazil, kar utemeljuje zaključek davčnega organa.