TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Skladno z določbami 10., 17., 18., 19. in 20. člena ZUPJS, je celotni mesečni dohodek tožene stranke in njenih družinskih članov 3.564,50 EUR, mesečni povprečni dohodek na člana družine tožene stranke pa 891,12 EUR (pri upoštevanju vrednost le nekaterih nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke), kar presega dohodkovni cenzus dveh osnovnih zneskov minimalnega dohodka (804,36 EUR). Zato je odločitev sodišča prve stopnje, da pogoji za oprostitev plačila sporne takse niso izpolnjeni, pravilna. Za oprostitev plačila sodne takse bi morala tožena stranka v konkretnem primeru določno navesti vrednost nepremičnin v (so)lasti partnerke tožene stranke oziroma trditi in dokazati, da je njihova vrednost tako nizka, da utemeljuje oprostitev plačila sodne takse, česar pa ni storila.

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni uporabilo drugega odstavka 19. člena ZUPJS, ki določa, da se ugotovljeno premoženje upošteva tako, da se dohodki oseb povečajo za fiktivno določen dohodek in sicer v višini letnega zneska obresti, izračunanih od vrednosti ugotovljenega premoženja, ni utemeljen. Od uveljavitve novele ZST-1C se namreč pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov upoštevajo dohodki in premoženje, ki se upoštevajo pri odločanju o pravici do socialne pomoči. Drugi odstavek 19. člena ZUPJS pa se v določenih primerih ne uporablja, med drugim pri ugotavljanju upravičenosti do denarne socialne pomoči. Glede na to njegova uporaba v konkretnem primeru ne pride v poštev.