TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso kot strošek nastal s tem pravnim sredstvom.

Res je, da mora sodišče tudi po uradni dolžnosti preizkusiti, ali so pridobljeni dokazi oziroma dokazi na katere bo oprlo sodbo zakoniti oziroma dovoljeni, enako mora ravnati pritožbeno sodišče, ko preizkuša sodbo v smeri, ali je podana kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, vendar to pritožnika, ki nedovoljenost oziroma nezakonitost dokazov uveljavlja šele v pritožbenem postopku, ne odvezuje, da konkretizirano navede razloge, zakaj je izveden dokaz nedovoljen ter v katerem delu se izpodbijana sodba opira na tak dokaz. Pritožbeno sodišče v izvedenih dokazih, tudi tistih, ki jih izpostavlja pritožnik, ni našlo izjave obdolženca, ki bi bila podlaga ugotovitvam v predhodnih inšpekcijskih oziroma prekrškovnih postopkih oziroma posledica njegove pojasnjevalne dolžnosti v teh postopkih, nasprotno, iz izpostavljenih dokazov izhaja, da so inšpektorji pridobivali listinske dokaze in izjave posameznih oseb, ki so v obravnavani zadevi nastopile tudi kot priče, neodvisno od ravnanja obdolženca (kot stranke) v teh postopkih. Obravnavani kazenski postopek se tudi še ni začel v času, ko je bil v teku (in končan) inšpekcijski postopek oziroma postopek o prekršku, zato so inšpektorji opravljali pooblastila iz svoje pristojnosti in od obdolženca niso zbirali obvestil ter obdolženec v tistem času ni imel položaja osumljenca storitve kaznivega dejanja. Stališče pritožnika, da inšpektorji ne bi smeli biti zaslišani kot priče (sklicujoč se na analogijo iz 4. točke prvega odstavka 39. člena ZKP), je napačno. Kdo ne sme biti zaslišan kot priča določa 235. člen ZKP.