Odločba o ugotovitvi, da je 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo

593. Odločba o ugotovitvi, da je 14. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči v izpodbijanem delu v neskladju z Ustavo

Številka: U-I-161/12-16

Datum: 20. 2. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Upravnega sodišča, na seji 20. februarja 2014

Člen 14 Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08) je, kolikor se je na njegovi podlagi lastni dohodek prosilcev, katerih mesečni dohodek iz dejavnosti je nižji od višine bruto minimalne plače, ugotavljal na podlagi drugega odstavka 15. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (Uradni list RS, št. 61/10, 40/11 in 14/13), v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj je prekinil postopke odločanja o tožbah v upravnem sporu zaradi dodelitve brezplačne pravne pomoči samostojnim podjetnikom in na podlagi 156. člena Ustave vložil zahteve za oceno ustavnosti drugega odstavka 15. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre), po katerem se v primeru, če je upravičenec dejavnost šele začel opravljati ali če je njegov mesečni dohodek iz dejavnosti nižji od višine bruto minimalne plače, kot njegov dohodek upošteva dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba ZSVarPre v neskladju z načelom socialne države iz 2. člena Ustave in s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

2. Predlagatelj navaja, da so tožniki v upravnem sporu v obdobju, relevantnem za odločitev o izpolnjevanju pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči, ali poslovali z izgubo ali dosegali mesečni dohodek iz dejavnosti, nižji od višine minimalne plače. Zato se je kot njihov dohodek, skladno z drugim odstavkom 15. člena ZSVarPre, upošteval dohodek v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Ker 75 odstotkov bruto minimalne plače (ta od 1. 1. 2012 znaša 763,06 EUR) presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka (560,00 EUR, pravilno 520,00 EUR), ki ga določata zakon, ki ureja socialnovarstvene storitve, ter kot pogoj za upravičenost do brezplačne pravne pomoči 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), naj tožniki do brezplačne pravne pomoči že na tej podlagi ne bi bili upravičeni. Ker je torej finančni pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči izpolnjen že na navedeni podlagi, naj se pristojni organ do morebitnih dodatnih dohodkov in premoženjskega stanja ne bi opredeljeval ter tudi ne presojal izpolnitve vsebinskega kriterija po 24. členu ZBPP.

3. Predlagatelj meni, da je tak način določanja višine dohodka iz dejavnosti (kot enega izmed virov lastnega dohodka prosilca) sporen. V primeru iz drugega odstavka 15. člena ZSVarPre se namreč v lastni dohodek prosilca za brezplačno pravno pomoč v nasprotju z dejansko ugotovljenim dohodkom všteje fiktivni dohodek iz dejavnosti v višini 75 odstotkov bruto minimalne plače. Ob upoštevanju višine bruto minimalne plače in dohodkovnega cenzusa iz 13. člena ZBPP (dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka) naj bi opisana ureditev pomenila, da fizična oseba s statusom samostojnega podjetnika do brezplačne pravne pomoči ni upravičena že na podlagi izpodbijane določbe in ne glede na višino dejansko doseženega dohodka iz dejavnosti. Taka ureditev po mnenju predlagatelja ni skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ker prosilce, samostojne podjetnike, ki v zadnjem davčnem obračunu izkazujejo dohodek, ki po višini ne dosega bruto minimalne plače, ali izkazujejo celo izgubo, s pripisom fiktivnega dohodka postavlja v slabši položaj od prosilcev, ki dohodka na tej podlagi ne dosegajo in se jim izpolnitev dohodkovnega cenzusa ugotavlja na podlagi dejanskih dohodov in prejemkov. Razlogi za takšno neenakost naj iz zakona in zakonodajnega gradiva ne bi bili razvidni. Skladno z nameni in cilji ZBPP naj bi bil namen brezplačne pravne pomoči uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Odrek brezplačne pravne pomoči na podlagi nedoseženega (fiktivnega) dohodka po mnenju predlagatelja nasprotuje tudi načelu socialne države (2. člen Ustave), ki se uresničuje z brezplačno pravno pomočjo. Razlog za tako ureditev naj tudi ne bi moglo biti dejstvo, da se dohodek iz dejavnosti upošteva po podatkih davčnega obračuna, ki ga izdela prosilec sam, saj naj bi bil ta podvržen zunanji (davčni) kontroli. Prav tako naj bi 13. člen ZSVarPre omogočal, da se lastni dohodek samske osebe oziroma družine poveča za fiktivno ugotovljeni dohodek v višini posredno ugotovljenih dohodkov in prejemkov, ki jih samska oseba ali družina ne izkazuje, pa se ugotovi, da v določeni višini plačuje oziroma je plačala za blago ali storitve, česar z razpoložljivimi sredstvi ne bi zmogla.

4. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.

5. Vlada je podala mnenje o zahtevi. Meni, da je treba izpodbijano določbo razlagati z upoštevanjem splošnih določb ZSVarPre in drugih določb tega zakona, ki urejajo način ugotavljanja materialnega položaja. Izhajajoč iz namena in ciljev ZSVarPre, naj bi bil v okviru načina ugotavljanja materialnega položaja način ugotavljanja lastnega dohodka osebe, ki opravlja dejavnost, drugačen od načina ugotavljanja lastnega dohodka drugih delovno aktivnih oseb. Takšno ureditev naj bi upravičevalo dejstvo, da si osebe, ki opravljajo dejavnost, dohodke obračunavajo na drug način kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti v skladu z delovnopravno zakonodajo mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača. Z izpodbijano določbo naj bi zakonodajalec želel določiti, da mora biti osebam, ki opravljajo dejavnost, mesečno zagotovljena vsaj bruto minimalna plača, drugače se kot njihov dohodek upošteva dohodek v višini vsaj 75 odstotkov bruto minimalne plače, kar je približek znesku neto minimalne plače, ki mora biti zagotovljena zaposleni osebi. Ker si osebe, ki opravljajo dejavnost, dohodke obračunavajo na drug način kot druge delovno aktivne osebe, ki jim mora biti v skladu z delovnopravno zakonodajo mesečno zagotovljena vsaj neto minimalna plača, naj bi zakonodajalec pri ugotavljanju njihovega lastnega dohodka oziroma dohodka iz dejavnosti s prvim in drugim odstavkom 15. člena ZSVarPre njihov položaj uredil na način, da ga je obravnaval enako kot položaj drugih delovno aktivnih oseb, zato naj 2. in 14. člena Ustave ne bi kršil. Vlada meni še, da bi imel posameznik, ki mu dohodek iz dejavnosti ne zagotavlja neto minimalne plače, brez navedene določbe v skladu s splošnimi določbami ZSVarPre dolžnost, da dejavnost zapre in si poskuša pridobiti sredstva za preživetje na drug način. Če tega ne bi želel storiti, naj do denarne socialne pomoči ne bi bil upravičen, ker bi bil pri njem podan krivdni razlog. V navedenem primeru naj bi namreč ne izpolnjeval pogoja, da si preživetja ne more zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili in prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način oziroma iz razlogov, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati. Vlada meni tudi, da bi moral predlagatelj morebitno protiustavnost izpodbijane določbe uveljavljati z zahtevo za oceno ustavnosti ZBPP, saj sta namena tega zakona in ZSVarPre različna.