Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega in sodbe Upravnega sodišča

169. Odločba o razveljavitvi sodbe Vrhovnega in sodbe Upravnega sodišča

Številka: Up-434/14-15

Datum: 8. 1. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. in C. Č., oba D., ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, ter E. F., G. H., I. J., K. L. in M. N., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. B. in C. Č. zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 8. januarja 2015

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 96/2014 z dne 3. 4. 2014 in sodba Upravnega sodišča št. I U 1426/2013 z dne 23. 12. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je na podlagi prve alineje 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: ZMZ) zavrnilo prošnje pritožnikov za mednarodno zaščito. MNZ je v enotnem postopku za priznanje mednarodne zaščite ocenilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje statusa begunca. Ker pritožniki v postopku niso predložili nobenih dokazov, je MNZ pri presoji zatrjevanega subjektivnega strahu pred preganjanjem preverjalo pogoje iz tretjega odstavka 21. člena ZMZ in ugotovilo, da pritožnika (starša) nista izkazala splošne verodostojnosti. Iz informacij o izvorni državi (Kosovo) pa naj tudi ne bi izhajale okoliščine, ki bi utemeljevale objektiven strah pred tem, da bi bili pritožniki ob vrnitvi v izvorno državo podvrženi preganjanju zaradi svoje romske narodnosti. MNZ je ocenilo, da so Romi na Kosovu na splošno socialno in ekonomsko diskriminirani, vendar nikakor ne v tolikšni meri, da bi to lahko pomenilo hudo kršitev človekovih pravic, ki jih v skladu s Konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju: EKČP) ni mogoče omejiti. Ugotovilo je, da so varnostne razmere na Kosovu mirne ter da se država ob pomoči Evropske unije trudi zagotavljati dobre pogoje za vrnitev in integracijo manjšin. Po oceni MNZ iz proučenih informacij o izvorni državi izhaja, da socialna in ekonomska diskriminacija Romov na Kosovu izvirata predvsem iz dejstva, da veliko Romov ni prijavljenih kot prebivalcev Kosova in zato ne morejo koristiti upravnih in socialnih storitev. Navedeno pa v primeru pritožnikov naj ne bi povzročalo težav, ker je prosilec A. B. registriran kot prebivalec Kosova. MNZ je tudi ocenilo, da pritožniki ne izpolnjujejo pogojev za priznanje subsidiarne zaščite, ker v postopku ni bilo ugotovljeno, da bi jim ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ.

Upravno sodišče je tožbo pritožnikov zavrnilo. Presodilo je, da je MNZ pravilno zaključilo, da pritožniki, ki so pripadniki romske etnične manjšine, ne izpolnjujejo pogojev za priznanje nobenega izmed dveh statusov po drugem ali tretjem odstavku 2. člena ZMZ zaradi razlogov, ki jih je za svojo odločitev obširno in dovolj razumljivo obrazložilo že MNZ. Vrhovno sodišče je pritožbo pritožnikov zavrnilo.