TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni.

Navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni zgolj njegova pravica, pač pa tudi dolžnost, zato je presoja o izpolnjenosti pogoja nujnosti navzočnosti na sojenju v rokah sodišča in ne obtoženega samega.

Okoliščino, da navzočnost obtoženca na glavni obravnavi ni nujna, mora sodišče ugotavljati le, če se senat odloča o vprašanju, ali naj se glavna obravnava opravi v njegovi nenavzočnosti (tretji odstavek 307. člena ZKP) ne pa ob odreditvi pripora po drugem odstavku 307. člena ZKP.

Praviloma sodišče skuša doseči navzočnost obtoženca z odreditvijo privedbe na naslednji narok in šele, če ta ni uspešna, odredi pripor. To pa ne pomeni, da bi vsakič moralo postopati na ta način, še zlasti, ko je ob predhodnih primerih neudeležbe, kot v konkretni zadevi, že uporabilo možnost prisilne privedbe. Prvostopno sodišče je zato ravnalo prav, ko je odredilo pripor, brez ponovnega odrejanja prisilne privedbe.

Pri presoji, ali se obtoženec "očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo", je treba vse ugotovljene okoliščine presojati v medsebojni povezanosti, pri čemer je pomembno, da je bil obtoženec na glavno obravnavo v redu povabljen, pa nanjo ni prišel oziroma jo je zapustil, iz celote ugotovljenih dejstev, ne samo glede posameznega naroka, pa mora biti razvidno, da se očitno izmika in noče priti na glavno obravnavo.