TFL Vsebine / Odločbe Upravnega sodišča

Tožbi se ugodi, sklepi Podžupana Mestne občine Ljubljana, št. 1223-60/2011-22, 1223-60/2011-23 in 1223-60/2011-24, vsi z dne 26. 3. 2012, v zvezi s sklepi Župana Mestne občine Ljubljana, št. 1223-60/2011-26, 1223-60/2011- 29 in 1223-60/2011- 30, vsi z dne 6. 6. 2012, se odpravijo in se zadeva vrne županu Mestne občine Ljubljana v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Akti, ki jih izda župan, so (če zakon ne določa drugače) dokončni ter o njihovi zakonitosti odloča sodišče v upravnem sporu. Enako velja za akte podžupana, ki jih ta po pooblastilu župana izda v okviru nalog iz pristojnosti župana. Zato je sodišče štelo, da je bila v obravnavanem primeru s pritožbami tožniku zgolj dana možnost, da se v postopku izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah, kar pomeni, da je o zavrnitvi sofinanciranja dejansko odločil šele župan.

Za odločitev v zadevi je ključno merilo ustrezne kadrovske zasedbe, ki v javnem razpisu ni podrobneje razdelano in ni omejeno na število, usposobljenost in izkušnje izvajalcev, temveč ga je skladno z besedilom javnega razpisa treba razlagati tako, da terja takšno kadrovsko zasedbo, vključno s številom ur dela posameznih izvajalcev, ki omogoča izvedbo programa. V zvezi s tem je utemeljeno stališče, da se program, pri katerem je že na njegovi podlagi ugotovljeno preseganje dovoljenega števila ur, zaradi neustrezne kadrovske strukture v sofinanciranje ne sprejme. Dejstvo, da gre za zasebni zavod, nima vpliva, saj delovnopravna zakonodaja zavezuje vse delodajalce. V obravnavanem primeru pa je toženka pri obravnavanju posameznega projekta upoštevala vse tri prijavljene projekte tožnika kot celoto in s tega vidika ocenjevala njihovo izvedljivost. Vendar ugotovitev, da seštevek delovnih ur pri vseh programih skupaj presega predpisan maksimum ur, ki ga je dopustno opraviti po delovnopravni zakonodaji, ni zadostna podlaga za sprejem izpodbijane odločitve o zavrniti vseh treh programov. Toženka bi morala vsakega od tožnikovih projektov oceniti samostojno, šele v primeru ugotovitve, da pogoje za sofinanciranje izpolnjujejo vsi projekti, pa točkovanje korigirati in zavrniti sofinanciranje programa, ki je glede na merila ocenjen z najnižjim številom točk.