TFL Vsebine / Odločbe Vrhovnega sodišča

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Istovetnosti prosilca za mednarodno zaščito ni mogoče z gotovostjo ugotoviti le na podlagi njegove izjave, pač pa le na podlagi enega od dokumentov s sliko, kot to določa 97. člen ZTuj-2. Glede tožnikove identitete se po presoji Vrhovnega sodišča upravičeno pojavlja dvom, saj je dajal različne podatke o sebi, poleg tega pa je tudi večkrat spremenil izjave o poti, po kateri je prišel v Slovenijo. Obstaja pa tudi realna verjetnost, da bo zapustil Slovenijo, če mu gibanje ne bo omejeno. Zaradi navedenih razlogov je tudi po presoji Vrhovnega sodišča podan razlog za omejitev gibanja iz prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ (ugotavljanje istovetnosti prosilca). Pri tem Vrhovno sodišče še poudarja, da je ne glede na deljeno dokazno breme v postopkih mednarodne zaščite prav prosilec za mednarodno zaščito tisti, na katerem je večji del bremena dokazovanja identitete in prosilec tudi nosi posledice, če svoje identitete ne izkaže na verodostojen način (21. do 23. člen ZMZ).

Po določbi 35. člena ZMZ mora tujec, ki je zakonito ali nezakonito vstopil v Slovenijo, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite. Tožnik je sicer ob vrnitvi iz Švice takoj zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, tega pa ni storil v letu 2012, ko je bil šest mesecev nastanjen v Centru za tujce v Postojni, nato pa takoj odšel iz Slovenije, ko je dobil odločbo o dovolitvi zadrževanja v Sloveniji. Zatorej je sum, da je tožnik dne 13. 3. 2013 vložil prošnjo za mednarodno zaščito samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države, utemeljen.