TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbam se ugodi in se izpodbijani del sodbe, dopolnilna sodba ter sklep o sodni taksi v delu, ki se nanaša na obveznost drugotožene stranke, razveljavijo in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega sodišča se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni ugotovilo, kdo je organiziral in nadziral delovni proces, v katerem se je tožnik poškodoval, oziroma pod čigavim nadzorom in po čigavih navodilih je opravljal delo, kar je v primeru zatrjevanih kršitev določb o varnosti in zdravju pri delu na skupnem delovišču odločilnega pomena za odločitev o odškodninski odgovornosti izvajalcev in podizvajalcev (prim. sklep Vrhovnega sodišča VIII Ips 12/2019).

Drugotožena stranka v pritožbi tudi utemeljeno uveljavlja, da je tožbeni zahtevek za povračilo premoženjske škode za obdobje treh let pred vložitvijo tožbe zastaral. Skladno s 352. členom OZ odškodninska terjatev zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil (subjektivni rok), v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (objektivni rok). Ker sta obseg premoženjske škode in oškodovalec znana že ob nastanku posamičnega stroška, povezanega z zdravljenjem (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 182/2013), je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zastaranje odškodninske terjatve za premoženjsko škodo pričelo teči šele v spornem letu, ko se je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po ugotovitvi izvedenca medicinske stroke stabiliziralo.

V obdobjih, ko je bila tožniku ustrezna nega in pomoč zagotovljena v okviru zdravstvenih institucij in zdravilišč, pomoč družinskih članov ni bila potrebna, zato tožnik do odškodnine iz tega naslova ni upravičen.