TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožba zagovornice obdolženega A.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 168,00 EUR.

Opis kaznivega dejanja, ki izhaja iz izreka izpodbijane sodbe namreč v abstraktnem delu vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja iz prvega odstavka 228. člena KZ-1, zatem pa njihovo konkretizacijo, tudi uresničitev zakonskega znaka preslepitve, iz katerega je mogoč sklep, da gre pri obdolžencu za vedenje oziroma zavest, da se je kljub danim zavezam in obljubam, da bodo naročene storitve po izdanih računih plačane, zavedal, da obveznosti ne bodo mogle biti oziroma ne bodo izpolnjene.

Obdolženec je kljub tako slabemu finančnemu stanju, katerega se je dobro zavedal, tudi po 3.3.2016 vse do 16.6.2016 pri oškodovani družbi še naprej naročal storitve in z oškodovano družbo posloval na enak način kot do tedaj, kar pomeni, da se je zavezal, da bo oškodovani družbi naročene storitve tudi plačal, čeprav je vedel, da storitev zaradi slabe finančne situacije, ne bo mogel poravnati. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec oškodovano družbo preslepil, da je storitve zanj opravila, medtem ko ji obveznosti, kljub prikazovanju, da bodo izpolnjene, ni izpolnil. Pritrditi je prvostopnemu sodišču tudi glede ugotovljene oblike krivde obdolženca, in sicer da je dejanje storil z obliko eventualnega naklepa, saj je kljub zavedanju, da lahko zaradi njegovega preslepitvenega ravnanja za oškodovano družbo nastane škoda, v dejanje privolil.