TFL Vsebine / Odločbe Višjih sodišč

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožnica in pritožnik ter A., d. d. (matična št. ...), trpijo vsak svoje stroške v tem pritožbenem postopku.

Ker ZPP spoštuje ustavne zahteve v zvezi s pravico do izjavljanja, URS pa zahteve EKČP, je odvečno preoblaganje, da poleg postopkovnih kršitev po ZPP, pritožnika sodišču prve stopnje očitata iste kršitve, kvalificirane še s stališča URS in EKČP.

Kadar sodišče razloži, da tožba (ali katerokoli drugo postopkovno ofenzivno ali obrambno sredstvo) ni sklepčna (ali kot je v zgornjem citatu reklo sodišče prve stopnje: da pritožnica "ni zadostila trditvenemu bremenu"), je s tem reklo že prav vse, kar je bilo treba, o vseh dokaznih predlogih iz tega okvira: vsi so nepotrebni in tega ni nujno še posebej in izrecno razlagati.

Izpodbijanega sklepa ni prav razumeti tako, kot da bi bila pritožnica morala zatrjevati in dokazati, da premore ravno in izključno denar, pač pa da ima takšno premoženje, da ga je mogoče razmeroma hitro unovčiti ali na njegovi podlagi dobiti zadosten kredit, ter kaj konkretno to premoženje je. Tako tudi kratkoročne terjatve v zadostnem obsegu vsekakor spadajo v ta okvir. Pač pa usodna pomanjkljivost pritožničinih trditev korenini v njihovi nezadostni konkretnosti.

Tega, da bi bila morala navesti, konkretno katero likvidno premoženje premore, se pritožnica ni razbremenila s sklicevanjem na pravila poslovnofinančne stroke. Abstraktno "kazalnik kratkoročnega koeficienta", v pritožbah opredeljen kot "razmerje med kratkoročnimi sredstvi (števec) in kratkoročnimi obveznostmi družbe (imenovalec) ...", gotovo govori o likvidnosti in je nekakšen sinonim zanjo. A kot bi bilo presplošno strankino zatrjevanje, da "je kratkoročno plačilno sposobna", je bilo presplošno zatrjevanje, da je pritožničin navedeni koeficient dober, saj je ostalo neznano, kaj je konkretno tisto, kar spada k navedenima zgolj opisno opredeljenima spremenljivkama v števcu in imenovalcu.