Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe in zavrženju pobude

3270. Sklep o nesprejemu ustavne pritožbe in zavrženju pobude

Številka: Up-1122/12-20
U-I-59/14-11

Datum: 15. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Katarine Kresal, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška pisarna Miro Senica in odvetniki, d. o. o., Ljubljana, na seji 15. oktobra 2015

Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 51/20012 z dne 26. 9. 2012 v zvezi s sklepom Upravnega sodišča št. I U 1588/2011 z dne 16. 11. 2011 se ne sprejme.

Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo) se zavrže.

Pritožnica je vložila tožbo zoper načelno mnenje Komisije za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju Komisija) št. 2/2011 z dne 10. 8. 2011. Upravno sodišče se je s sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in je po pravnomočnosti sklepa odstopilo zadevo v reševanje stvarno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani. Pritožnica je zoper sklep Upravnega sodišča vložila pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

Pritožnica zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Meni, da je Komisija v izpodbijanem aktu presojala dolžnostno ravnanje pritožnice in je brez postopkovnih jamstev podala sodbo o njenem protipravnem ravnanju. Komisija naj bi kot državni organ izdala akt z opravilno številko, žigom in podpisom uradne osebe, v katerem s pozicije moči presoja dolžnostno ravnanje konkretne osebe. Zato v takem primeru ne more iti za razmerje med dvema zasebnopravnima subjektoma, temveč gre po mnenju pritožnice za razmerje oblastvenega organa in posameznika. Uvrstitev spora o zakonitosti takega akta med zasebnopravna razmerja naj bi bila napačna. Zoper posamični akt, ki ga je izdala Komisija, bi ji moralo biti zagotovljeno javnopravno sodno varstvo v upravnem sporu, ne pa civilnopravno varstvo. Civilnopravno sodno varstvo naj ne bi bilo enako učinkovito kot sodno varstvo v upravnem sporu, ker naj ne bi bilo mogoče doseči odprave nezakonitega akta Komisije. Navaja, da iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice izhaja, da mora biti primarni cilj sodnega varstva v primeru kršitev človekovih pravic odprava kršitve oziroma odprava vseh posledic nezakonitega dejanja ter vzpostavitev stanja, ki bi bilo, če nezakonito dejanje ne bi bilo storjeno. Meni, da je v njenem primeru učinkovito zgolj tisto sodno varstvo, ki omogoča odpravo izpodbijanega akta. Pritožnica naj bi v tožbi poleg kršitve osebnostnih pravic zatrjevala tudi kršitev drugih človekovih pravic (pravica do domneve nedolžnosti, pasivna volilna pravica, svoboda dela in izbira zaposlitve). Z odrekanjem odločanja v upravnem sporu naj bi sodišči izključili možnost saniranja posega v pritožničine človekove pravice. Zato naj bi tudi sodišči kršili pravice iz 27., 43. in 49. člena Ustave.